1954 Zgornje Poljane – Matičnava mati
Posnetek smo našli v Vinkotovem kufru. Na vrečko s filmom je napisal: maj 1954, Matičnova ohcet.
V času na sliki so bile oboje Poljane še polne življenja. Obe vasi so Italijani med vojno požgali, ljudi pa pregnali v dolino. Po vojni je bilo nekaj hiš obnovljenih, nekatere pa so za zmeraj opustele. Nekaj časa je bilo življenje na Poljanah izjemno trdo in mladi so množično odhajali, tisti, ki so ostali, so se preživljali z gozdom in kmetijo. Poti v dolino so bile slabe, prevozov ni bilo. Vsaka pot v igovsko ali pozneje starotrško šolo je bila za Poljanske šolarje pravi podvig: gozd, medvedje, sneg, mraz, tema. Ko so prvi starejši Poljanci začeli hoditi na delo v dolino, je to zgledalo takole: oče je na moped ob pol šestih naložil še hčerko, jo odpeljal v šolo, kjer je vsaj na suhem in toplem počakala na pouk, potem je šel v tovarno. Popoldne pa v obratno smer …
Ne vem, katerega leta je bilo, mogoče 1953 ali 1954, ravno toliko, da se spomnim, ko sta se mati in teta pogovarjali, da so končno tudi na Poljane (Dolenje, če tudi na Gornje ne vem) potegnili elektriko. Prav ogorčeni sta bili: “Saj je bil že cajt!”
Moja vrstnica iz Gornjih Poljan je morala stanovati pri nekih sorodnikih v Dolini, mislim da v Vrhniki, da je lahko hodila v osnovno šolo.

V 70-tih letih so imeli dva psa čuvaja, rjavega in črnega. Črnemu je bilo ime Kunder in če je gospodar rekel: “Kunder, lopov!” ali “Kunder, lisica!” je čisto pobesnel.
Slovarček:
- saj je bieu žje cajt: skrajni čas je bil, nesramno dolgo so odlašali
Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.
Kraj: Zgornje Poljane (pogovorno: Gornje Poljane)
Datum: maj 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 8. 2011
Oblika: negativ 135
Trackbacks