1954 Gornje Poljane – Na ohcet

O Andrejevi stopinji

Če se gre na Poljane tja čez Cerulak, je tam v gozdu prav pri poti kamen, na katerem se natančno vidi, kot da bi nekdo stopil z levim čevljem. Prav tako veliko in globoko je in tudi peta se vidi – čisto prava stopinja! Vedno so rekli, da je to stopinja svetega Andreja in da se mu je udrlo, ko je gor na hrib, na Gornje Poljane nesel tisto veliko skalo, na kateri so pozneje sezidali cerkev posvečeno njemu.

Nekateri pa pravijo, da je sveti Andrej nesel zvon, ko je bila cerkev že narejena, pa se je tako mučil, da se mu je kar kamen udrl, ko je bilo tako težko. In zato se še zdaj pozna stopinja …

Markovec – Dolenje Poljane, 1994

Zvočni zapis zgodbe:

• Prvega nisem prepoznala.
• Drugi je Jože Doles, znan ljudski godec iz Loža, ki je igral na tolikih ohcetih, da je že davno nehal šteti. Bolje sem ga spoznala na reviji harmonikarjev, ki jo je na pobudo Sande Turšič organizirala Komisija za kulturo v Kovinoplastiki nekje v začetku 80-tih let 20. st. Tudi sin in vnuki so glasbeniki.

• Tretji je moj stric Lojze Okoliš z Dolenjih Poljan. Takrat je bil še fant, star 25 let, čez kako leto ali dve se je poročil in prevzel kmetijo.
• Poleg njega je Julka Ravšelj, pozneje poročena Prevec, nevestina sestra – to govori v prid trditvi, da je posnetek narejen na Gornjih Poljanah ali mogoče na sosednjem Petičjaku.
• Vsaj še dva obraza poznam, a ne vem imen … Zanimivo se mi zdi, kako slikovito so ljudje postavljeni na ozko skalno polico – in kje je stal fotograf? Je posnetek nastal pod cerkvijo sv. Andreja ali morda nekje na Vranjih stenah, mimo katerih so morali na svatbo tisti iz Dolenjh Poljan, kar je glede na Julkino prisotnost manj verjetno?