1962 Viševek – Báču

Mnoge hiše so imele takšno báču – bačev, bačvo ali sod za vodo, pa tudi lij in korec, vse leseno. Le redke so namreč imele dovolj velike vodnjake za kapnico, da je ni bilo treba vsaj kdaj pa kdaj pripeljati v takšnem sodu. Tudi na sliki se vidi, kako so báču v posebno ležišče pritrdili na prvo premo voza, da je trdno stala in potem zapregli živinče – vola, kravo, konja. Vaščani Dolenjih Poljan so ob pomanjkanju morali voziti vodo iz izvira Obrha v Žagi, kadar je presahnila lokev na robu vasi tudi za napajanje živine. Preden so pri Okoliševih leta 1905 ali 1907 zgradili velik vodnjak, v katerega je bila speljana kapnica s hiše, hleva in skednja, so imeli vode doma le za sedemnajst dni … Kako samoumevno se nam zdaj zdi, da “pršraufamo pr zide” – kot se je nekoč davno, ko je prvič videla vodovorno pipo, izrazila mama Rihtarjeve tete iz Retij – pa priteče dobre, zdrave vode kolikor je hočemo. In kakšna tragedija, če je za kakšno uro zmanjka! Včasih pa so jo ženske na glavi nosile iz studencev za kuho, umivanje, pranje in čiščenje, napajanje živine in niti kapljice je niso zavrgli po nemarnem ter neprestano opozarjali drug drugega, da je treba paziti nanjo.

V Podcerkvi z vodo nismo imeli težav – ob Jurjevcevi hiši je bila zvirna štierna, kamor so prihajali včasih po vodo tudi iz drugih hiš in nikoli je ni zmanjkalo. V Markovcu prva leta vodnjaka še nismo imeli in vodo smo nosili vsak dan iz enega ali drugega od bližnjih studencev v dveh rjavih emajliranih vedrih. Kakšen blagoslov so bili pravzaprav ti studenci – pa smo zdaj kar pozabili nanje …

Med gradnjo hiše smo vodo za malto vozili na ulaku, ki je imel na podoben način kot baču na sliki pritrjen – najbrž izposojen – bencinski sod. Imeli smo tudi enak lij, vodo iz studenca pa smo zajemali z vedrom ali pa z veliko zajemalko, narejeno iz vojaške čelade, pritrjene na drogu. Vodo smo potem na roke prepeljali na gradbišče in prelili v drug sod, da je bil ta na ulaku pripravljen za novo vožnjo – zidarji niso smeli nikoli ostati brez vode.

Zidarji so si z vodo tudi tešili žejo – za to sem bila zadolžena jaz. Še vedno imam shranjeni tisti dve steklenici, zeleno in rumeno, s katerima sem oskrbovala gradbišče s pitno vodo. Čudež, da teh dragocenosti po nesreči nisem razbila. Bilo mi je pet ali šest let, ko sem – posebno v vročini – nenehno potovala s tistima steklenicama od studenca do gradbišča in nazaj. Všeč mi je bilo, kako je brbotalo iz steklenice, ko sem jo potopila v vodo, zato sem včasih vodo izlila in jo napolnila še enkrat … Ko sem dostavila steklenico sveže in mrzle vode zidarjem, je bila prejšnja že prazna in spet sem šla na pot. Ne daleč, kakšnih sto ali nekaj več metrov do Martinovega studenca … Zidal je mojster Šepec, Andretov iz Starega trga, pomočnik je bil Kraščev France iz Kozarišč, malavar pa Zgrabnov iz Podgore in kdo od domačih, celo jaz sem poskušala v tistem plitvem lesenem bazenčku z motiko na dolgem ročaju mešati pesek, apno in vodo …a me je motika včasih skoraj vrgla po tleh. Veliko kamna za hišo smo dobili od starega podrtega kozolca, ki nam ga je dobrohotno ponudil Malenski atek (povezava Beli malen), bilo je tudi nekaj malega nove rdeče in rumene opeke, ki je imela zagonetno oznako “B:J”. Do danes nisem razvozlala, kaj bi lahko pomenila … Primanjkovalo je materiala, da smo ga znašali od vsepovsod, sosedje pa so nam prijazno posojali zdaj voz, zdaj živinče, zdaj to in ono pripravo, oče pa je ob tem neznosno trpel, saj se je čutil dolžnega posojeno čimprej vrniti in odslužiti, a ni vedel, kdaj bo in kako … pa da se ja ne bi kaj polomilo – izposojene reči se najraje pokvarijo.

No, daleč me je zaneslo od bačve na sliki … A lahko rečem, da mi je iz tistih časov ostalo globoko spoštovanje do vode in kar zaboli me, ko šumi po odtočnih ceveh meni nič tebi nič tja ven iz strojev ali kopalnice. Zdi se mi, da je to pregrešno obilje samo začasno in da jo bomo kmalu spet nosili v vedrih iz studenca ali vozili z bačvami iz Suodla … Mogoče bomo tudi oživili starodavne navade slovanskih prednikov, ki so po božje častili vodne izvire. So že vedeli zakaj.

Ko so bila sušna obdobja, so ljudje s takimi bačvami hodili po vodo od vsepovsod. Polovnikov ata in Gržetova mama sta večkrat omenjala sušo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ki je bila tako huda, da so po vodo v Loško dolino z vpregami prihajali celo s Pivškega. Nazadnje so tudi v Loški dolini usahnili vsi studenci, samo v Suodlu pri Marofu je še bila. Oče me je nekoč med enim od številnih obiskov pri njem na Marofu – mislim, da je takrat delal v mašinhauzu – peljal pokazat, kje je ta Suodu: prav nasproti žage, tam kje je voda najgloblja in struga najširša. “Vidiš stopničke?” mi je pokazal globoko v zeleno vodo, kjer je bilo res videti nekaj stopnic, prekritih z muljem. Tam je bila voda najgloblja in v strugi je bil studenec, ki ga drugače ni bilo opaziti, le v suši. “Da boš vedela, če bo kdaj sila …” Kako pomembno je vedeti prave reči, kadar je sila! Starejši so skrbno prenašali na otroke takšne informacije, ki so bile lahko usodne.