1934 Gorenje* Poljane – Praznično in veselo

Želim si, da bi to sliko videl Hostov Jure. Saj mogoče jo je že, mogoče jo celo ima. Njegova nova hiša namreč zdaj stoji na mestu, kjer je bila pred hišo prednikov posneta ta slika, če napis na zadnji strani slike drži. In upam, da je tudi pri njem kdaj tako živahno, kot je videti tule. Malo pa je verjetno, da bi obraze s slike še kdo prepoznal … Nemogoče pa ni.

Nekega lepega sončnega dne leta 1934 je bilo pri Hostovih na Gorenjih Poljanah namreč nadvse veselo, praznično in prešerno. Težko je po tolikih letih reči, kakšna priložnost je bila – žegnanje, romanje, velika ali mala maša, praznik kar tako ali samo navadna pomladno-poletna nedelja.

Gor so prišli ljudje od vseh strani, tudi skupina mladih iz Loške doline in z njimi Alojz Tomec, ki je prinesel fotoaparat in napravil to fotografijo. Če je bil harmonikar tudi z njimi ali pa je prišel z druge strani, z drugo skupino, mogoče iz Loškega Potoka ali Dolenjih Poljan, lahko samo ugibamo … Je bil mogoče celo domačin?

Kakšen dogodek! … Ko se je razneslo, da se bodo slikali, so tile naglo zlezli na preprosto klop pod kapom gospodarskega poslopja, brez strahu, da bi se vse skupaj podrlo pod njimi – samo da so višje od drugih in jih bo zagotovo dobro videti na sliki! Kajti fotografija ni kar tako, fotografija ohrani trenutek za vedno, ga konzervira in še čez desetletja oživi lepe spomine! Vsa vas je priletela skupaj, da bi se slikali z današnjimi obiskovalci. Lepo bo za zmeraj ostati na fotografiji v družbi prišlekov iz drugih vasi, sorodnikov, trških uradnikov, trgovcev in njihovih gospodičen … Tu so: bosonoga deklica, ki je mogoče iz vasi, možak v klobuku s cankarjanskimi brki, eno roko v boku in mogoče s cigareto v drugi, manjša deklica in dve ženski. Ena drži deklico v nogavicah za roko in dostojanstveno gleda proti fotoaparatu, strumno zravnana in naslonjena na plank, malo v skrbeh, da se deska pod njo kljub vsemu lahko zlomi. Drugi ženski se blešči, a tudi ona pričakujoče gleda, kdaj bo škljocnilo … Pa kako je možak v klobuku bieštru pogledal in nekaj rekel! Dobre, trdne in okovane čevlje ima – gotovo je prišel od daleč, najbrž iz doline ali iz Loškega Potoka. Čigav pa je sivi klobuk pri nogah deklice? Ga je odložil eden od izletnikov? Fotograf?

Nagnetli so se okoli harmonikarja po klančku pred hišo: možje v nedeljskih oblekah in belih srajcah, v klobukih z visokimi štulami in širokimi trakovi. Zdi se, da ima eden v ozadju na njem celo petelinje pero – ali pa je samo senca? Tisti na levi je gospod, metuljčka ima pod vratom, na široko ustopljeni harmonikar pa poleg frajtonarice nosi še rajthoze in zloščene buotarje na nogah.

Točno približno trideset je vseh. Koliko je vaščanov in koliko gostov oziroma izletnikov je težko reči. Da so med njimi romarji, ki so prišli k svetemu Andreju prosit za dež, bi težko trdili, navsezadnje pa ni nemogoče. To, kar imajo tile pri sebi, pa niso ravno insignije pobožnih duš … Vseeno bodo lahko na poti v dolino vsi mokri, kajti sveti Andrej rad pokaže svojo moč in obiskovalcem cerkve pošlje kak naliv, če so ravno prosili zanj ali pa ne. Toda ne še ta hip – veselja jim danes res ne bo pokvaril!

Kak od sonca ožgan obraz, ki se med tednom vse dni sklanja k presušeni zemlji, se gnete tu, pa tak, ki pase živino ali se trudi v gozdu, se danes tišči v gruči pred vhodnimi vrati, ki imajo štôkane kamnite podboje in uoberliht zgoraj. Celo gospodje iz doline niso ravno bledični ampak zdravo zagoreli od športa in podobnih pohodov, kot je bil današnji …

Kakšno vzdušje! Kakšen praznik! Nedeljske obleke, lepe frizure, pa rmuonke ali uorgle, kot rečejo Poljanci! Te šele naredijo, da te kar privzdigne! Zaželiš si nemudoma zaplesati, se zavrteti, poskočiti, udariti s peto ob tla, zavriskati! Poleteti!! … Najprej pa fotografija … In na njej ujet nepozaben trenutek.

Kako si vsi prizadevajo, da bi jih bilo dobro videti – kukajo izza ramen tistih pred sabo, nekateri morda stopajo na prste, stegujejo vratove, držijo pa se modro in samozavestno ali mogoče radovedno, prijazno in malo na smeh. Na sebi imajo praznično okrasje: kravate, srebrne in zlate verižice za ure, skrite v žepku telovnika ali pa vsem na ogled. Mladenič na levi ima poleg klobuka in kravate še bleščečo pasno sponko in pisane naramnice – te hlače res ne bodo padle pod kolena, dvakrat so pritrjene in tudi trebuh ni čisto prazen … Če je tole žegnanje, so namreč po vseh hišah spekli štrukeljce, s katerimi gostijo obiskovalce … Je pa vroče danes in možje so se odrekli suknjičem, toda klobukom – ne, tem pa ne!

In tu, zadaj desno, za nasmejanima dekletoma v modernih oblekah in z eno nakolmano in eno gladko frizuro, tudi fotograf: Alojz Tomec. Fant levo spredaj ima v prsnem žepku šimi robček in na reverju nagelj in še nekaj … Je to družbica, ki je pripešačila na Gornje Poljane tistega lepega dne? So Sokoli iz Starega trga? Dva kavalirja s svojima damama? Kakorkoli – kaj je bilo za take jelene nekaj skokov čez hribe in doline do Gorenjih Poljan?!

Občudujem Alojza Tomca, uživam ob njegovih fotografijah in se okoriščam z njegovo pedantnostjo! Pa tudi njegov posebni čut za pravi trenutek, ki ga je vredno ohraniti, je treba vedno znova omeniti. Navdušen je bil tudi urednik Starih slik, ko je za objavo pripravljal to in še nekaj drugih fotografij:

In zdaj še bridka kaplja pelina k prizoru na fotografiji:

Hiša na sliki je bila v italijanski ofenzivi poleti 1942 enako kot vse druge na Gorenjih in Dolenjih Poljanah do tal požgana in njene ruševine so desetletja čakale obnove. Nočem vedeti, kako so poleti 1942 visoki plameni požirali nemočne domove, ki jih niso smeli gasiti; kako so jokale ženske in otroci, kako so možje s cmokom v grlu zrli, ko se je njihov trud na stoletnih domačijah spreminjal v pepel in so tuji vojaki plenili njihovo imetje … V publikaciji Ko so gorele naše vasi, izdani v Loški dolini leta 2002, najdem naslednje podatke:

Na Gorenjih in Dolenjih Poljanah so Italijani požgali vse hiše in gospodarska poslopja, skupaj 23 ( … ) Na Gorenjih Poljanah so zgorele domačije Nandeta Trudna – Mežnarjeva, Alojza Ravšlja – Matičnova, Franceta Kordiša – Hostova in Franca Ravšlja – Matičnova**.

Kaj se je takrat dogajalo z ljudmi na tej sliki?

Vaščani obojih Poljan so bili pregnani, nekateri odpeljani v internacijo na Rab, drugi so bili že prej v partizanih. Vojne niso vsi preživeli. Fotograf Tomec je bil v zaporih, o medvojni usodi večine ljudi s te slike pa ne vemo ničesar.

Po vojni sta bili na Gorenjih Poljanah obnovljenih le dve domačiji, ki pa sta tudi sčasoma opusteli in je bila vas na tem, da se kot naselje ukine, ker ni bilo več stalnih prebivalcev, potem ko je umrla Matičnova mama, ki je dolga leta sama kljubovala razmeram in času. Kolikor vem, je bil prej omenjeni Hostov Jure edini, ki se je vrnil na domačijo prednikov. V zadnjih letih je obnovljena še ena hiša in počasi se življenje vrača, vendar v drugačni obliki kot so ga zastavili prvi kmetje, ki jih je po ljudskem izročilu tam za kazen naselil neki koroški grof, ker so se mu v prejšnjem kraju bivanja upirali. Prva omemba Poljan sega v leto 1438, najstarejša letnica na zvonovih, ki so bili 1917 zaseženi, pa je bila 1504 … Je takrat nastala legenda o svetem Andreju, zvonovih in njegovi kamniti stopinji, ki še živi v številnih variantah? Posebnost njegove cerkve ni le najvišja lega daleč naokoli (1065 m nad morjem), ampak tudi zelo posebni stari kip sedečega bičanega Jezusa, ki ima pomanjšanega dvojnika v Renkočem mlinu v Markovcu in kasetirani poslikani strop iz okoli leta 1700. Tudi dve ledinski imeni parcel v lasti cerkve sv. Andreja, zapisani leta 1751, sta pomenljivi: travnik z imenom Brankovič in Lambergov laz. Za obe Janez Kebe v spodaj navedeni knjigi domneva, da sta povezani s plemiškimi darili cerkvi: žena zadnjega celjskega grofa Ulrika, med drugim tudi lastnika loškega gospostva, je bila Srbinja Katarina Branković, Lambergov laz pa je cerkvi mogoče podaril kateri od plemenitih Lambergov. Ne vem pa, ali sta imeni še v rabi.

Žegnanje na Gorenjih Poljanah je (bilo?) na nedeljo po godu sv. Janeza Krstnika, torej poleti. Je mogoče, da je slika, s katero se tokrat ukvarjamo, nastala prav na žegnanju leta 1934? Zdi se kar verjetno.

* V tem prispevku za oznako vasi uporabljam izraz Gorenje Poljane. Drugače se med domačini reče tudi Zgornje (izg. Zguorne) in Gornje(izg. Guorne) Poljane, nekateri tudi še Zguorajne in Guorajne Poljane. 

** Kolikor se spomnim pripovedi moje mame, sta bili na Gorenjih Poljanah res dve Matičnovi družini, Ta stari in Ta mladi. 

Slovarček:

• bieštru: bistro, prikupno
• štôkanje: kamnoseška tehnika obdelave kamna;
• uoberliht: nadsvetloba; zastekljeni del nad vrati ali okni
• nakolman: nakodran
• šimi: okrasni robček
• buotarji: škornji z visokimi botami
• rmuonke: harmonika
• uorgle: harmonika

Viri:

• Kako so gorele naše vasi, Loška dolina, 2002, tekst Tone Urbas.
• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem. Zal. Družina, Lj., 1996.

Kraj: 1934
Datum: Gorenje Poljane
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 25. 1. 2020
Oblika: fotografija