1966 Grahovo – Nova trgovina

Trgovsko podjetje Škocjan je vtisnilo pomemben pečat ne le Rakeku, ampak celotni Notranjski. V okviru podjetja je bila leta 1958 organizirana prva samopostrežna trgovina na Rakeku v Domiceljevi hiši. Samopostrežna trgovina je, na našem podeželskem območju, pomenila pravo revolucijo v navadah prodaje samih trgovcev kakor tudi potrošnikov. Na splošno je prevladalo mnenje, da je tak način prodaje preuranjen in se ne bo obnesel. Zaradi nekaj manjših težav v poslovanju samopostrežnega načina trgovanja je podjetje nadaljevalo z adaptacijami trgovin na celotnem področju občine Cerknica. Od leta 1958 pa do konca julija 1969 je imelo podjetje v svoji sestavi organiziranih že osem samopostrežnih prodajaln. *

Trgovci so bili včasih res to. Izšolali so se za posamezne artikle: prodajalec čevljev, delikatese, tekstila itd. Potem je neka brihta ugotovila, da je to nepotrebno in da bodo bolj priročni, če bodo obvladali vse. Kot da lahko kdorkoli res obvlada vse. Zadnjič sem si zaželela rženega kruha. Kruh pečem sama. Šla sem v prvo trgovino, niso imeli ržene moke. V naslednji tudi ne. V tretji sem odkrila deset vrst navadne bele moke: za kruh, krofe, pecivo … Jaz uporabljam eno. Bila je celo neka v črnem škartocu po imenu Mojito. Vedno sem mislila, da je to koktajl. Na srečo je mimo priletela trgovka, ki je imela pol mojih let. To pomeni, da ni bila glihkar iz šole. Vprašala sem jo, ali imajo rženo moko.

– Ne, je dejala, je pa tole.

In mi je ponudila rožičevo moko. Ostala sem brez besed pa mi je Bog priča, da se mi to zgodi izjemno redko. Če pa zna, je lahko vse prebrala na mojem ksihtu. V tej trgovini je nekoč delala Štefana. Ona je bila od hudiča. Povsod je je bilo dovolj: pri kruhu, na blagajni, police je filala pa še prijazna je bila in vedno nasmejana. Naša mama je enkrat v tej trgovini rekla: »Ko bo šla Štefica v penzijo, bo ta trgovina propadla.« So ji zamerile, ampak je imela skoraj prav.

So pa tudi drugačni trgovci. V Mano sem šla po eno majico. Je treba najprej sprovat, kako se pri pranju obnese, če ima potem še enako obliko ali se šiv zavije spiralno okrog telesa. Torej šla sem po eno majico, iz trgovine pa s polno boršo. Nisem zdržala in sem trgovki rekla: »Veste, v Cerknici pri Peku je prodajal en trgovec, ki ti je crknjeno kozo za živega zajca prodal. Vi ste pa glih taki.« »Vem«, je rekla, »ga poznam. Je moj sosed.« Aha! Pol bo pa tam v Begnah ene posebne sorte zrak, ki naredi dobrega trgovca iz tebe.

Iztepač (desno zgoraj), po domače klofar je naprava za vtepanje ubogljivosti v otroške riti. Primeren je tudi za iztepanje preprog. Danes to opravljamo z globinskimi sesalci, pri čemer je mišljena elektronska naprava in ne razred v biologiji.

Pralni prašek Mixal je opral slepeče belo. Vsaj tako piše na škatli. Mi smo raje imeli Dash iz Italije. Bilj je boljši, cenejši in ti je omogočal užitek pri švercanju. Iskreno povedano, toliko boljši ni bil. »Boljše je bilo tisto, kar je bilo na vrhu škatle – darilo. To je bilo seveda vračunano v prašek, toda o tem se ni mislilo. Na vrhu je bil prozoren pokrov in si vzel tisto, kar si »potreboval«: telefonsko slušalko, čeprav nismo imeli telefonskih priključkov; fen, s katerim si posušil lase do polovice, potem je crknil; ročna ura, ki je delala do Sežane in podobne neumnosti.

Gospod Tone Gornik je napisal, da gre za sliki v Grahovem. Otvoritev naj bi bila 4. julija 1966. Na internetu nisem nič našla. Nakupuje Grabnikova mama.

Viri:

• * Tone Gornik

Kraj: Grahovo
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 13. 8. 2023
Oblika: fotografija