1965 Javorniki – Delo v gozdu I.

O delu v gozdu je na teh straneh že kar nekaj prispevkov s fotografijami, prav tako je že predstavljeno orodje zanj. Pri pregledovanju arhiva Starih slik sem jih našel še kar nekaj, a nikjer nisem zasledil, da bi se na sliki videlo, kaj in kako so s tem orodjem delali. Ni videti, kako in s čim so žagali ali sekali, nakladali, klestili in vse ostalo. Zato sem prosil urednika Miloša za sliko s capinam v gozdu pri hlodu, da bi ljudje, ki niso bili nikoli prisotni pri delu v gozdu, vsaj približno dobili občutek, kako je delo potekalo včasih, v manjši meri pa to poteka še sedaj.

Fotografija je bila posneta na vlaki Na gredah v Javornikih, letnica pa je spomin na veliki vetrolom, ki je tisti leto na njih podrl ogromno dreves. Drevo in capin sta originalna, možakar, ki drži capin, pa sploh ni oblečen in obut za delo v gozdu in ima na sebi samo eno originalno stvar iz tistega časa – ne nosi rokavic.

Za spravilo podrtega drevesa iz gozda poznamo kar nekaj vrst transporta. Les se lahko prepelje z vozom ali kamionom, nekje ga z žičnico ali helikopterjem, nekje ga po tekoči ali stoječi vodi, nekje ga vlačijo s konji, nekoč so ga z njimi nosili … V naših krajih pa se je to včasih počelo s capinam – les se je pajsalu. To je postopek, kjer so les premikali na plaz s pomočjo capina.

To početje je bilo včasih, ko v Javornikih še ni bilo cest in vlak in vse sodobne mehanizacije, iz nekaterih delov gozda edina možna oblika transporta lesa. Ta področja so bila nedostopna s konji, ki bi zvlekli les do jezera ali do kakšne osamljene rampe, največja ovira pa je bila strmina, ki na nekaterih delih presega naklon 45 stopinj. Je pa bila ta strmina dobrodošlo pomagalo pri zares garaškem delu.

Pajsalu, v Cerknici sem slišal tudi izraz » goniti hlode », se je v glavnem jeseni in to takrat, ko je delo v gozdu najbolj nevarno, to je po dežju. Vse je bilo mokro in takrat je les najbolje drsel, pa tudi lubje je rado odpadalo, kar je zmanjšalo upor. Človek je moral zelo paziti kam je stopil, drugače je bil kar naprej na tleh. Drevo, ki so ga nameravali spraviti v dolino, so ročno podrli kak dan ali več prej z vrhom proti dolini, pri tem pa so pazili na njegovo debelino – ni smelo biti predebelo. Na mesto, kamor naj bi padlo, so prečno položili veje, ki so omogočale lažje speljevanje in drsenje. Ko je bilo drevo na tleh, se ga je spet ročno oklestilo in bilo je pripravljeno. Na isti način so podrli še nekaj dreves, in ko je prišel dan za pot v dolino, so jih tja tudi poslali.

Pravijo, da je biti sam dobro pri vjrbščnə, pri delu v gozdu pa ne. Tako sta se dva moška namestila vsak na svojo stran hloda in vstavila capin s špico pod hlod, kot je prikazano na fotografiji. Nikoli se ni smelo to početi pred hlodom, vedno ob njem. Pod peto capina je morala biti trdna podlaga, da se pri potegu capina proti sebi le ta ni udrla v zemljo, ker se drugače hlod ni premaknil. Ko pa se je, se je dogajalo vse mogoče. Včasih se je z enim potegom hlod spravilo vse do dna, včasih pa ga je bilo treba ves čas naganjati. Ko je enkrat dobil zagon so se ljudje ustavili in poslušali, kje ropota. Po ropotu so ugotovili če se še premika in v katero smer gre. Da je šel les s tanjšim koncem naprej je bilo dobro zaradi izogibanja oviram na poti. Tam je les bolj upogljiv, kar je pomagalo pri naletu v razne ovire kot so skale in drevesa, lahko si mislimo, kako uboga so bila na njihovi poti, prav tako so bile v pomoč vibracije, ki so povzročile nihanje vrha, ki je zato nekako našel pot. Včasih. Ogromnokrat je les priletel pod kakšno skalo, korenino ali v dolino, takrat pa je bilo treba odrezati vrh in preostanek s capinam in hendukam na roke spraviti ponovno v pogon. Pri poti navzdol se je ob trku vrh občasno odlomil, razletel v trske ali prepolovil po celi dolžini, znani pa so tudi primeri, ko katerega od hlodov sploh niso našli. Čeprav so šli po njegovi sledi, se je včasih hlod ob kateri od ovir odbil na stran in poletel v zrak tudi po nekaj deset metrov daleč in takratna forenzika je ob tem odpovedala.

Ljudem, ki so to počeli, se lahko samo globoko priklonimo. Pri spravilu lesa so tvegali poškodbe in svoja življenja, poleg poguma pa so bili zelo žilavi. Cel dan so ob samem zajtrku, včasih celo brez vode, cel dan nekajkrat prehodili po nekaj sto višinskih metrov strmine, s seboj nosili žage, capine in henduke in premikali hlode. In če se ob tem spomnimo na vetrolom iz letnice v naslovu – ko veter podira, ne podira v vrstah, pač pa križem kražem eno na drugo. Ti ljudje so šli v strmino med te kupe lesa, ga klestili in hlod po hlod pulili iz nastale zmešnjave in ga pošiljali v dolino. Hvala bogu, da pri tem početju ni nihče umrl. V tej podrtiji so ostala samo debelejša drevesa, ki so bila pretežka za premikanja. Ljudje so bili pogumni, močni, neumni pa ne. Od takrat je minilo šestdeset let, tega lesa ni več, na ta dogodek spominjajo samo še jame, ki so jih za seboj pustila izruvana in prevrnjena drevesa, ob njih pa kupi kamenja, ki so popadala iz zgnitih korenin.

Slovarček:

• capin: cepin
• pajsat: v tem primeru premikanje lesa s cepinom
• na plaz: vleka bremena povsem po tleh, brez koles
• vjrbščna: dedovanje
• henduk: maček, pripomoček za ročno obračanje hlodov

Viri:

• vir: Dolenjevaščani

Kraj: Javorniki
Datum: 1965 (vetrolom), 2026 (prikaz dela v gozdu)
Foto: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: —
Oblika: datoteka