Skip to content

1908 Loški Potok – Pisateljica Zofka Kveder

25. 05. 2018

Na hiši št. 6 v Kolodvorski ulici v Ljubljani je plošča:

“Spominu pisateljice Zofke Kvedrove,
rojene 22. 4. 1879 v hiši na tem mestu
in umrle 21. 11. 1926 v Zagrebu.”

Tu se je torej začelo življenje prve prave ženske pripovedovalke v slovenski literaturi, življenje, ki jo je potem vodilo v Trst, Švico, Nemčijo, Prago, Zagreb, a za nas je posebej zanimivo njeno otroštvo, preživeto v naših krajih. Leto 1908 je približno določen datum portreta na naslovnici njene knjige Vladka, Mitka, Mirica, ko je obiskala umirajočega očeta v Loškem Potoku.

Oče Janez je najprej delal na železnici kot pomožni sprevodnik, leta 1882 pa se je družina preselila v Lož, kjer se je dekletce, kot se je spominjala, igralo v stari prazni kapelici poleg ceste. Zdaj je tam druga, okrašena kapelica. Selitve so bile pogoste in leto kasneje je družina v Novi vasi na Blokah. Se je kasneje spominjala, da je bila dostikrat tepena, saj je bilo to “legitimna in kar naprej nasvetovana metoda vzgoje.” S prijatelji je lovila rake, skakala s kozolca, a že 10 – letno jo oče pošlje v Ljubljano k uršulinkam v šolo. Odhoda s poštno kočijo na Rakek se je spominjala: “Pošta je vselej na večer odhajala iz naše vasi. Do železnice je bilo šest ur vožnje. Jaz nisem bila prav nič žalostna. Ta vožnja v neznani, temni svet mi je bila kakor odrešenje. Luči, ki so zdaj pa zdaj v tihi gosti temi smukale mimo okna, vzbujale so v meni fantastične, bajne misli.”

Leta 1890 se je družina preselila v Ljubljano, živeli so v pritličju na Poljanskem trgu. Poleg kuhinje in drvarnice so imeli še sobo, v kateri je poleg družine prebival še podnajemnik učenec z Blok Leopold Arko. Zofka se spominja: “Začelo se je žalostno življenje, saj je oče veliko pil. Kadar sem prišla iz šole domov, vselej sem našla stanovanje v neredu, razbite kozarce, zlomljene, raztrgane predale po tleh. Brata sta jokala v svojih kotih, mati pa je vsa zaripljena v obraz in razkuštrana glasno zmerjala in klela očeta.” Čez dve leti pa se družina zopet seli, tokrat v Retje pri Loškem potoku, a Zofka je ostala v Ljubljani pri šiviljah v Študentovski ulici 5 do konca šolanja leta 1894, ko je morala domov. Doma je pomagala v trgovini in gostilni ter pri pisarniških delih za očeta na občini: “Pisala sem pisma vaščanom in se naučila delati obrise in načrte za hiše in stavbe.” Mnogo je brala. Leta 1897 odide iz Loškega potoka in nekaj časa dela v davčnem uradu v Kočevju. Tu je prvič imela sama svojo sobico, kakšna sreča! A dve leti kasneje pri 19 letih očetovih udarcev ni več prenašala. Odpravila se je na pot. Vedno čemerna in skopa mati ji ni podala roke, tudi oče ne, ki se je od nje poslovil v nemščini z besedami, da ni več njegova hči. Morebitna njena pisma bo vračal neodprta.

Zaposlila se je v Ljubljani pri odvetniku Šušteršiču in začela pisati črtice, na zahtevo delodajalca, “da ne bo sramote,” jih podpisuje z moškim psevdonimom. Leta 1898 se preseli v Trst, kjer že dosti objavlja, tri leta kasneje pa odide v Prago, kjer rodi Vladošo. Dve leti kasneje se v Pragi poroči z Vladimirjem Jelovškom, dekličinim očetom, a le civilno, ker nista hotela k spovedi. Po nekajletnem bivanju v Pragi se z možem preseli v Zagreb in tu se 1908 leta rodi Marija. Tega leta je zaradi jetike v Loškem potoku umiral oče in Zofka ga je obiskala. Skupaj z mamo sta pokopana na Hribu.

Leta 1909 v Zagrebu rodi še Mirico, štiri leta kasneje pa se loči od samoljubnega in stalno nezvestega Jelovška. Leto kasneje se je v Karlovcu poročila s precej mlajšim novinarjem in politikom Jurajem Demetrovićem, ki je po prvi vojni postal kraljevi namestnik na Hrvaškem. Zaradi moževega položaja bi lahko bivali v Banskih dvorih, a Zofka tega ni hotela, zato so živeli v hiši na Pantovčaku. Spadala je v zagrebško družbeno smetano, pa je to ni veselilo. Zaradi njene inteligence – govorila in pisala je tudi nemško, češko in hrvaško – vitke, markantne pojave in za tiste čase (za žensko) sproščenega obnašanja, je bila pogosta tarča zbadljivk v družbenih kronikah časopisov, kar jo je prizadevalo.

Sledili so hudi udarci. V Pragi je na svoj 19. rojstni dan umrla Vladoša, česar ni nikoli prebolela, saj sta si bili zadnja leta duhovno zelo blizu. Leta 1926 jo je zapustil še mož in istega leta je pri 48 letih strta končala življenje s samomorom. Pokopana je v Zagrebu.

V Trstu, Pragi in Zagrebu je urejala zelo brane revije z žensko tematiko, ki jo je iz neštevilnih pisem bralk dobro spoznala. Kako so na prelomu prejšnjega stoletja v tedanjem grobem patriarhalnem svetu živele ženske, Slovenci zares spoznavamo šele danes ob pretresljivih knjigah Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Izvir vsega hudega za žensko je po Zofkinem mnenju seksistično pojmovani moški egocentrizem. Zofka je prijateljevala z Ivanom Cankarjem in Etbinom Kristanom pa tudi z Dimitrijem Tucovićem, Franceta Bevku je spodbujala k pisanju in objavila prve njegove črtice. Kersnika in Cankarja je prevajala v nemščino, Frana Levstika pa poleg Cankarja tudi v hrvaščino. Najznačilnejše zanjo pa so zbirka črtic Misterij žene (1900), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903), Iskre (1904). Roman Njeno življenje (1914) temelji na njeni bridki družinski izkušnji. “Zdi se mi, da je še najbolj zanimivo to, kar človek sam doživi,” je povedala

Zdelo se mi je prav, da tudi Notranjci bolje spoznamo to enkratno ženo, ki je najbolj občutljiva otroška leta preživela v naših krajih. Potem pa je s svojimi deli in življenjem hodila celo stoletje pred svojim časom.

Šola v Loškem potoku ohranja spomin na svojo nekdanjo vaščanko, groba njenih staršev pa na pokopališču nisem našel.

Viri:

  • Manca G. Renko: Lastno življenje. Beletrina, 2017
  • Zofka Kveder: Njeno življenje. DZS, 2005
  • Zofka Kveder: Vladka, Mitka, Mirica. Mladinska knjiga, 1978

Kraj: Loški Potok (zgodba)
Datum: 1908 (zgodba), okoli 1920 (portret)
Avtor: neznan
Zbirka: Fotografija je naslovnica knjige: Zofka Kvedrova – VLADKA, MITKA, MIRICA, Mladinska knjiga 1978.
Skenirano: 15. 5. 2018
Oblika: reprodukcija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. francmazi permalink
    25. 05. 2018 07:49

    Danes je v zagrebškem tedniku Globus izšel intervju s pisateljico Sanjo Pilič, pravnukinjo Zofke Kveder.Tudi njena mama Sunčana, hčerka Mirice, je bila pisateljica. Zofkin literarni dar se torej ni izgubil. O življenju Zofke Kveder pa je največ napisala Katja Mihurko Poniž v delu Drzno drugačna: Zofka Kveder in podoba ženskosti.
    O odnosih staršev do otrok na Slovenskem pred sto leti in še nazaj je napisala Alenka Puhar presunljivo knjigo Prvotno besedilo življenja. Tu je neusmiljeno razgrnjena, doslej presenetljivo malo znana, skoro zamolčana, dokumentacija o razmerah, v katerih so odraščali naši predniki. Bili so to časi, ko rojstvo otroka ni prineslo sreče, ampak skrb zaradi “še enih lačnih ust” v hiši in je bila doma, v šoli in pri verouku kot nekaj običajnega uporabljana šiba. Anton Martin Slomšek je v osrednjem pedagoškem tekstu 19. stoletja Šiba novo mašo poje zapisal:: “Kjer so otroci, mora biti doma tudi šiba, to je stara resnica in pravica. Kjer ni pri deci šibe strahovalke, tudi pokorščine ni…”.Tako so otroci odraščali z brazgotinami na duši ,ki so ostale vse življenje. Družina Kvedrovih je zgolj živela v skladu z normami tistega časa.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: