1939 Podcerkev – Pri Enžicovih

Na sliki neznanega avtorja je dvorišče Enžicove domačije v Podcerkvi, kjer na začuda položenem debelem čoku teta Neža seče žamanje, za njo pa stoji Poladinova mama Julijana. Zadaj sledi neznan moški v visoko zapetem suknjiču z orodjem v rokah, desno od nje pa so trije otroci in eden je njen sin Jože. Skrajno desno je še nejasna okroglolična moška postava.

Obeh žena se še bežno spomnim, a ne poznam njunih življenjskih zgodb. V mojem času Poladinovi že davno niso več živeli v Podcerkvi nasproti hiše tete Neže in mamo Julko sem videvala šele potem, ko so stanovali v Iga vasi – medtem so zamenjali več bivališč in marsikaj doživeli. Tete Neže, ki je živela sama, se predvsem spomnim, ko je – tako kot na sliki – kaj neutrudno delala na dvorišču ali pa ko je vodila svojo sivo kravo napajat k bregu. Zdi se mi, da ni bila preveč družabna ali pa smo samo živeli predaleč narazen, da bi imeli drug z drugim kaj več opraviti.

Na tej sliki pred dvokrilnimi hišnimi vrati z lepim podbojem iz štokanega kamna in polkrožnim zaključkom stojijo:

• Neža Žnidaršič, Enžicova teta z golido v rokah,
• Julijana Pavlič, Pavlčeva mama,
• Pepca Žnidaršič, Samrptova,
• Zofija Žnidaršič, Samprtova,
• Julijana Martinčič, Poladinova mama Julka, rojena v Goračih/na Majerju – tudi ona na marinko ali na kepco pokrita v ruti.
• Deček v kratkih hlačah in dolgih bombažnih nogavicah, pripetih na poseben skrit pas in v visokih čevljih z vezalkami je Mirko Škrbec, Urhov.
• Spredaj čepita Ludvik Škrbec, Urhov, Mirkov polbrat in
• Jože Martinčič, Poladinov, Julkin drugi sin. Čepeča dečka sta ostala prijatelja za zmeraj, tudi ko že davno nista bila več sovaščana.

Ugibam, ali je bila ob nastanku slike nedelja ali praznik popoldne – ženske, ki so, kolikor vem, živele v sosednjih hišah, so brez predpasnikov, v čednih oblekah in nizkih čevljih, le teta Neža se je odpravila na neizogibno molžo v predpasniku in ruti. Sliki nista nastali istega dne, prav velike razlike pa med njima ni, vsaj sodeč po tem, da ima teta Neža oblečeno isto obleko.

Za ljudmi se na tej sliki vidi zelo značilno notranjsko gospodarsko poslopje: hlev s prostorom za seno nad njim, na katerega vodi lestev. Tisti beli križec imam na sumu, da je morda obešalo za sušenje zvezanih koruznih štokov, ki pa je zdaj prazno, lahko pa da je res križ ali kaj drugega. V ozadju je pred naslednjim poslopjem videti kup nečesa, kar je mogoče seno, čeprav je nenavadno, da bi bilo odloženo kar na dvorišču. Bi bil lahko gnoj v tako gladki kopi?

Obe fotografiji je teta Neža nekoč veliko pozneje – čeprav v resnici ni bila njegova teta – podarila za spomin na skupno bivanje v Podcerkvi Jožetu Martinčiču, dečku, ki čepi spredaj. Njega je na Podcerkev vezalo tudi trdno prijateljstvo z vrstnikoma Justinom in Ludvikom. Osebe na sliki je pomagala prepoznati hčerka Franceta Barage, ki je leta 1939 kupil hišo, kjer so stanovali Poladinovi in so ga prav tako kot vse Poladinove leta 1942 Italijani odgnali na Rab in potem v Gonars. Vojna je porušila vse njihove načrte in jih razgnala v tuje kraje.

Slovarček:

• žamanje: stranski odrezki pri žaganju desk
• na marinko, na kepco: način pokrivanja rut
• štokan (kamen): na poseben način obdelan z drobnimi udarci dleta in kladiva

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, maj 2025, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1939
Avtor: ni znan, mogoče Franc Truden
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: 2 fotografiji