1977 Cerknica – Štafeta

Zvezni Titovi štafeti se je pridružila cerkniška mladina. Štafeta je v Cerknico prispela 20. aprila 1977. V krajih, kjer je potovala, so jo lepo sprejeli. Posebno prisrčno je bila sprejeta pred Brestom. Letos je minila 80. obletnica prve štafete.

Za pomoč sem prosila našo sodelavko Danico Červek, ki je prepoznala kar nekaj ljudi. S štafeto teče Bronislava Ferfila. Poleg nje je v belem puliju in s šopkom Vito Kralj. Oba sta Cerkničana. Zadnji v koloni, prvi z leve, je Janko Šparemblek. V beli jopici pred njim je Barbara Levec. Sredi skupine, naravno skodrana temnolaska, je Ester Glavaš. Med gledalci, četrta z desne, je gospa manjše postave, oblečena v plašč in pokrita z ruto, to je Angelca Bajc, mama Daničine sošolke. Danica se tudi spominja, da so jih pobrali na lesarski šoli. Dekleta so bila v modrih krilih in belih bluzah. Fantje, ki so nosili zastavo, pa v trenirkah. Danica in še nekaj kolegic si je, da so bile enako oblečene, kupilo rumena krila in bele majice z modro obrobo.

Vse skupaj se je začelo v Kragujevcu leta 1945. Tamkajšnja mladina je po vzoru olimpijske bakle prišla na idejo, da bi Titu za rojstni dan nesli darilo. V Titovih dokumentih so naredili napako in kot rojstni datum vpisali 25. maj, čeprav se je rodil sedmi dan tega meseca. Prva štafeta je bila lesena. Izdelal jo je delavec v podjetju Zastava. Spremljala jo je debela knjiga, ovita v modro blago. V knjigi so bila zapisane čestitke petnajst tisočih mladih iz Šumadije. Zadnjo štafeto, ki jo je leta 1979 Tito osebno prejel, je izdelala Milena Braniselj iz Cerknice. Bila je edina ženska, ki ji je uspelo od leta 1946 zmagati na natečaju za izdelavo enega izmed osrednjih simbolov, ki so povezovali jugoslovanske narode. Vse hranijo v muzeju Jugoslavije v Beogradu.

Predati štafeto Titu na polnem stadionu in pred očmi številnih gledalcev pred televizijskimi zasloni je bila velika čast. Uspelo je petim Slovencem: Stanka Kovačič, ki je bila tajnica v Cinkarni Celje (1959, bolj jo poznamo kot pevko), Miroslav Cerar (1965), pilot Mirko Anžel iz Trbovelj (1966), Vojko Mahnič, delavec v Mehanotehniki Izola (1974) in Ciril Zaplotnik, inovator v podjetju Sava in kmetovalec (1982). Zadnji je, ker Tita ni bilo več, štafeto predal predsedniku Zveze socialistične mladine Jugoslavije Bogiću Bogićeviću. Leta 1957 so Titovo štafeto preimenovali v štafeto mladosti, 25. maj pa razglasili za dan mladosti.  Zadnjo štafeto je Titu vročila študentka iz Prištine Sanija Hiseni. Leto kasneje se je štafeta zaradi Titove smrti ustavila na Hrvaškem. Do Beograda je potovala z vlakom, pred pogrebom so jo položili na oder v skupščini SFRJ.

Štafeta se je nadaljevala do leta 1987, ko smo »opet oni Slovenci« že leto prej naredili monado. Umetniki, združeni v Novi kolektivizem, so naredili plakat, ki je bil presenetljivo podoben nemškim nacističnim propagandnim plakatom avtorja Richarda Kleina in štafeto s štirimi nogicami, ki jo je bilo nemogoče nositi. Plakat je šel skozi vsa cedila. Šele nato je završalo, da je podoben nacističnemu. Dobili smo plakatno afero. Štafeta je kljub temu krenila iz Slovenije. Slovenski mladinci, ki so imeli počasi že vsega dovolj, so pripravili nov plakat z lipovim listom, štafeta pa je bila iz plastike. Bila le še bleda predstava nekdanjega spektakla in dokončno pospravljena v muzeje.

Slovarček:

• opet oni Slovenci: spet tisti Slovenci

Viri:

• Nedeljski dnevnik, letnik 64, številka 20, 21. Maj 2025.

Kraj: Cerknica
Datum: 1977
Avtor: Jože Škrlj
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: —
Oblika: datoteka