1955 Podcerkev – Kako smo pomivale posodo

Ko iz ropotije potegneš in očistiš takole posodo, starejšo od sebe, je to kakor srečanje dveh znank, ki ju ločijo desetletja udarcev usode in bridkih izkušenj, povezujejo pa še vedno ostanki oblik in barv, predvsem pa skupni spomini. Ta skleda je bila ena prvih pridobitev nastajajočega gospodinjstva moje mame in je skozi desetletja odigrala veliko vlogo pri mesenju kruha in potic, pranju solate, kolinah in predvsem pomivanju posode.

Kadar me zaboli v križu, ko se sklanjam k pomivalnemu stroju, včasih zagodrnjam, da je bilo nemara lažje ženskam ob ognjišču, ker so tistih par loncev očistile udobno stoje. Če malo bolj pomislim, pa je bilo nekoliko drugače.

Nekje na dnu spomina je podoba Šišnekove matere, ki v črni kostruoli na ognjišču kuhajo u kuosah krampier. Kostruola stoji na kozi, pod njo žari žerjavica, voda kipi izpod pokrovke, dim in para se sukljata visoko pod črno ostrešje … in krompir je bil slasten, ko je bil kuhan. Morda zato, ker je bil malo dimljen, narezan na šnitke in ker je bil sorte merikanc, ki je dala debele, a nekako steklaste vodene gomolje in je rada gnila … Nemček je bil bolj kompakten, drobnejši in rumen, zelo dober za kisu krampier … 

Ko sva pojedli, so mati tisto kostruolo pomili v škafčku vode, potem ko so z mokro krpo v večji črepinji razbite ribniške sklede zajeli malo čistega bukovega pepela, ki je tam čakal v ta namen, in z njim zdrgnili s posode ostanke hrane in saje.

Tudi druge mame in tete, vključno z mojo, so podobno pomivale posodo. Videla sem Fricovo in Blaževo mamo, Valkovo teto, staro mamo na Poljanah … Mama je notranjost kakšne posode izjemoma enkrat na leto obkuhala s pralnim praškom, kadar je res grdo potemnela od kuhanja fižola in podobnih živil.

Pri nas je bila za splakovanje posode namenjena ta skleda s slike. Bila je velika – vsaj meni se je zdela prav mogočna, čeprav drži le kakih pet litrov. Na zunanji strani dna nosi številko 34 in grb z dvema levoma, ob strani pod robom pa pločevinasto rolico za vrvico, na katero jo je mogoče obesiti.

Imeli pa smo še eno manjšo skledo, enako rjavo kot ta, saj so bile tisti čas vse emajlirane posode enake barve, le izjemoma je bila malo pozneje kakšna modra. Lončenih loncev ni bilo več, kakšen litoželezen le izjemoma še kje. Verjetno sta bili naši skledi obe narejeni po vojni v Tovarni emajlirane posode Celje, ki izvira iz predvojne tovarne Westen in je pozneje postala EMO Celje – Emajlirnica, metalna industrija in orodjarna. Vse tri zaradi prepoznavnosti povezuje znak dvojnega leva …

V eni od teh skled se je vsak dan proti koncu kuhe na štedilniku segrela tudi voda za pomivanje, nekaj pa je je vedno bilo tudi v kotličku štedilnika.

V manjši skledi je mama najprej pomila krožnike in pribor s kolikor se je dalo vročo vodo, potem pa s pepelom in krpo zdrgnila še kuhalno posodo. Nato je vse to splakovala v tej veliki skledi in zlagala v izpraznjeno – umazano vodo je pljusknila na travo pred vhodom – in oplaknjeno prvo skledo. Od tam je potem jemala vsak že malo odcejeni kos posebej in ga do suhega obrisala s platnenim prtičem, kakršni so nastali iz zarobljenih kosov obrabljenih, nekoč davno doma narejenih rjuh. Sklede in krožnike je zložila v gornji, zastekljeni del kredence, pribor v pravokotno leseno košarico v predalu, lonce, pločevinaste sklede in kostroule pa v spodnji del omare.

Dvakrat na leto, ko se je temeljito čistila hiša, smo tudi kuhalno posodo zdrgnile z drobnim peskom, posebno skrbno po robovih in okoli ročajev, kjer se je rad zapekel kakšen kanec maščobe, ki je bila resda praviloma do čistega pojedena, s kruhom pobrisana ali oplaknjena v pomije za živali, a kak čofanec se je vseeno včasih zgodil. Nekaj dni po tem je bilo posebno prijetno vzeti to posodo v roke, ker se je zdela nekako obnovljena, sveža.

Ne vem, ali je kakšna gospodinja v naši vasi takrat imela sodo, ki sem jo spoznala šele leta 1964 v internatski kuhinji. Ta lužnata sol je zlahka razžrla še tako zastarano maščobo in tudi kožo na rokah. Kemično je to natrijev karbonat, pove google, poznan tudi kot pralna soda oz. sodin pepel in ima kemično formulo Na2CO3; je natrijeva sol ogljikove kisline, ima ph 11 in je močno lužnata … Ni čudno, če so bile po njeni uporabi roke blede in zgubane, čez čas pa rdeče, hrapave in razpokane … No, v Podcerkvi je do leta 1958 gospodinje najbrž niso uporabljale, vsaj kolikor sem ob vsej svoji stikljivosti videla jaz. Pepel in pesek torej, izjemoma pralni prašek. Ne spomnim se uporabe mila pri tem, milnih kosmičev pa sploh nismo poznali. So se mila v posodi gospodinje ogibale v strahu pred kakšno drisko, ker ga je bilo težko do čistega izprati, ali se jim je gravžalo ob misli na to, iz česa je narejeno, če so ga kuhale same? Ali ga je bilo enostavno škoda? Zlizke pralnega mila so uporabljale le za umivanje pohištva in lesenih podov.

Nekako okoli leta 1960 pa se je pojavil prvi detergent za pomivanje posode in hkrati ali kmalu za njim tudi kovinska mrežica za hitro odstranjevanje tistega, kar se je držalo posode. Detergent se je imenoval Bis in prodajali so ga kratek čas v nenavadno, a smiselno oblikovanih pravih steklenicah, ki so imele zgornji del pravokotne in narebričene oblike, spodnji pa trapezaste, tako da mokra in spolzka steklenica ni zdrsela iz rok; bila je celo dekorativna, tudi ko je bila prazna. Bisu je čez nekaj let sledil še Cet.

To je bil neverjeten napredek – zasušeni ostanki hrane so se hitro raztopili ali zmehčali in se dali lepo odrgniti stran. Ni bilo treba posegati po pesku in maščoba je v topli raztopini varčno odmerjenega Bisa izginila že po prvem potegu s krpo. Kot v reklami.

Tudi Vim in Va-mo, mešanica fine mivke in nekega razmaščevalca, sta se pojavila prav kmalu za prvimi detergenti in loncev ob pomladnem ali jesenskem čiščenju nismo več nosile ven na kup peska.

Z vodo pa smo morale še ravnati nadvse gospodarno, saj je bilo treba v hišo vsak liter prinesti prvotno iz vodnjaka v škaf v veži, po selitvi v Markovec pa dve leti celo v vedrih iz oddaljenega studenca. V Podcerkvi so bile ob naši in še eni ali dveh hišah “zvirne štierne”, iz katerih smo s pocinkanim šternakom na dolgem drogu zajemale vedno čisto in zelo mrzlo vodo, jo prelile v škaf in odnesle v kuhinjo.

Prvega blagra pomivanja posode sem bila deležna v prvem razredu, ko sta starša odhajala na gradbišče hiše, meni, že dovolj veliki šolarki, pa je bilo naročeno: “Čepine omit’, pa nalogo napisat’!” Z nalogo navadno ni bilo problema – tudi če sem kdaj kaj pozabila ali naredila narobe, se ni nihče razburjal. Pač pa sem pri pomivanju čepin večkrat dobila reklamacije: ostali so mastni robovi, prismojene zaplate hrane na dnu ali pa sem celo kaj razbila ali obtolkla …

Tako se moram večkrat spomniti teh svojih gospodinjskih začetkov, da me ne zagrabi samopomilovanje, ko se je treba skloniti k pralnemu stroju. Ali pa zgroženost takrat, ko se nabere gora po nepotrebnem umazane posode in prelije potoke vode za njeno čiščenje.

Slovarček:

• u kuosah krampier: krompir, kuhan v kosih
• kisu krampier: krompirjeva solata
• šnite, šnitke: rezine, rezinice
• merikanc: stara sorta krompirja (lokalno ime)
• nemček: stara sorta krompirja (lokalno ime)
• čepine: posoda (slabšalno)
• čofanec: kaplja umazanije
• zvirna štierna: vodnjak s talnico, izvirom
• šternak: lesena ali kovinska posoda za zajemanje vode iz vodnjaka – štierne
• kostruola: kozica, kastrola

Viri:

• internet

Kraj: Podcerkev
Datum: 1955, 2025 (foto)
Avtor: Milena Ožbolt
Zbirka: Milena Ožbolt
Oblika: datoteka