1962/64 Stari trg – Marija Perušek in njena delovna pot

Mlada Marija Kandare iz Šmarate se je najprej zaposlila v Ložu, kjer je Vilko Zabukovec vodil proizvodnjo harmonik, menda za “Melodijo” Mengeš. To je bilo čisto v začetku Kovinskega obrtnega podjetja Lož. Izsekovala je lesene deščice in kovinske jezičke, ki jih je potem tudi uglaševala. Spominja se:

Vilko me je posedel za štimtiš, mi vse pokazal in razložil. “Ko boš preizkušala na sredini, bo nižji glas, ko boš na koncu, bo pa sopran, visoko.” Pripel je (jezičke?) v nekaj, kar je bilo kot stroj in jaz sem z nogo pritiskala in poslušala glas … Zadovoljen z mojim delom, me je Vilko potrepljal po rami, rekoč: “Ti si že moja!”

Marija je na delo v Lož prihajala s kolesom. Nekoč pozimi, še v jutranjem mraku, je spet zavila v ozko gaso pri Vilkotovi hiši in tam zagledala, da nekdo mrtev leži na tleh. Bila je do kosti pretresena, a je takoj poklicala ljudi, prišla je tudi policija, ki jo je spraševala o dogodku. Vso prestrašeno, objokano in v šoku, jo je dobrodušni Vilko Zabukovec tolažil: ” Saj tebi ne bodo nič naredili, samo ugotoviti morajo, kaj je bilo!” … Mrtvi moški je bil Minatti, trgovec in športnik iz Starega trga … je še ostalo v spominu na pretresljivi dogodek …

Marija je nekaj časa delala v tej skoraj že pozabljeni proizvodnji harmonik ali delov zanje, kmalu potem pa je v Pudobu, v nekdanjem skednju nasproti hotela izsekovala bergman doze. Šumradov oče, Špeh iz Kozarišč, ki je bil šef, je prav tistega dne moral oditi v Lož in delavke so bile same. Ko je Marija štancala tiste doze, pa se je stiskalnica sprožila sama od sebe in ji odrezala del prsta … Kmalu potem je zamenjala službo in šla delat na Korletovo.

Na sliki neznanega avtorja, posneti domnevno med leti 1962 in 1964, ki jo je posodila Marija Perušek, skupina nasmejanih delavk v Mizarskem podjetju Stari trg kita polizdelek, iz katerega bo nastala kuhinjska omara, kredenca. Enako je videti postavljeno v ozadju, ta ki jo zdaj obdelujejo, pa je položena na enega ali dva podstavka, ki še najbolj spominjata na štokrle, le izdelana sta bolj grobo. Na levi steni visi nekaj kot slika, glede na to, da je nagnjeno, pa lahko ugibamo, da je mogoče ogledalo – delavke v njem pred odhodom domov preverijo, ali niso preveč popackane od barve, da bi šle v javnost …, kajti barva je povsod, na delovnih haljah, čevljih in najbrž tudi na frizurah, kadar niso zaščitene z rutami in so, kot zdaj, samo za fotografiranje, odkrite … Kakšen pa je bil zrak v delavnici? Se je prašilo, je smrdelo po firnežu ali topilih?

Od leve stojijo Marija Kandare Perušek, Alojzija Gerl, Andrjaževa z Gornjega Jezera, ki se je dolgo vsak dan vozila s kolesom na delo v Stari trg, nato Milka Kotnik Andretova iz Podcerkve in Marija Zigmund iz Starega trga. Mlade, voljne prijeti za vsako delo, vesele skromnega zaslužka, so se konec 50-tih let zaposlile v Mizarskem podjetju Stari trg, kjer so izdelovali pohištvo – omare, različne stole, mize, postelje, psihe, nočne omarice – najprej najbrž po naročilu, potem serijsko. Žimnice iz morske trave ali volne je izdeloval sedlar Ivan Lenarčič v Starem trgu …

Lastnica slike se spominja, kaj dela ta skupina: kitajo – z lopaticami – špohtli – na nastajajočo kuhinjsko omaro, ki so jo najprej grundirale, t. j. premazale s temeljnim zaščitnim premazom, ki je preprečil črvivost ali drugačno propadanje lesa, zdaj nanašajo kit, da zapolnijo luknjice in nepravilnosti v lesu. Ko bo suh, sledi ročno brušenje in brisanje prahu, nato barvanje v dveh plasteh (osnovna barva in lak). Pri sobnem pohištvu je še pred lakom prišlo flodranje, ki je s spretnimi potegi v barvilo namočenega čopiča in spužve na jelovini ali bukovini ustvarilo vtis plemenitega lesa.

Tukaj pa nastaja lepo belo, kremasto ali svetlo zeleno – morda tudi kombinirano, zunaj belo, v notranjosti zelenkasto – pohištvo za kuhinjo. Njihove značilne kredence so kmalu po letu 1951 preplavile Loško dolino in okolico – kupili so jih vsi mladi pari, pogosto pa so nadomestile tudi piškave unikatne kredence, ki so jih izdelali domači mizarji … našo, z zaobljenimi vogali po Plečnikovo je napravil mizar v Cerknici in je bila v rabi desetletja, z Mizarskega podjetja Stari trg oziroma Korletove pa smo imeli samo dva štorkla in mizo z melaminasto ploščo iz okoli leta 1964, ko so že delali tudi prve viseče kuhinjske elemente Ve-ga, in se je podjetje že imenovalo Gaber … Prej smo imeli dva masivna štokrla in mizo domače izdelave – napravil jih je bil kar oče sam …

Marija Kandare, zdaj že poročena Perušek, pa je s še dvema sodelavkama dolgo skrbela tudi za prehrano sodelavcev, kar je bilo v začetku prav težko. Krompir so imeli shranjen v farovški kleti in ponj sta šli s Poladinovo Micko, pol kilometra daleč ob petih zjutraj in zbudili župnika Lokarja, da ju je spustil v klet … Vodo je bilo treba prinesti v vedrih z drugega konca tovarne, prav tako vsa drva za štedilnik … A topel obrok je bil za delavce nadvse zaželen in pomemben, razmere v kuhinji pa so se tudi iz leta v leto izboljševale …

Tukaj pa je nekaj fotografij pohištva, ki jih je urednik našel v zapuščini Franca Trudna iz Podcerkve in so bile morda napravljene za predstavitev proizvodov in privabljanje kupcev.

Najprej vidimo z visokim sijajem lakirano okroglo čajno mizico, enak okrogel stolček, dva stola z naslonom in psiho. Najbrž to ni bila garnitura, ampak si lahko kupil posamezen kos, čeprav si je marsikatera mlada gospodinja gotovo poželela kar vsega tega.

Tu je kuhinjska omara oziroma kredenca v dveh izvedbah, ožja in širša, z različno razporejenimi predali. Desna ima ob strani špajzarco za shranjevanje zaloge živil. Predali so bili za pribor in kuhinjsko orodje, večja vratca v sredini pa so večinoma služila shranjevanju kruha. Zgornji polici sta se zapirali z lepo okrašenim – brušenim ali jedkanim – drsnim steklom, čeprav ga tu ni videti. Na njem je bilo videti kak cvetlični motiv, srnico ali ptice. 

Zakonska postelja in nočna omarica sta flodrani, kar je ustvarilo videz plemenitega lesa, orehove korenine recimo. Večinoma se je sijaj obdržal dolga leta, če je bilo pohištvo izpostavljeno soncu, pa je površina rada razpokala. Dozdeva se mi, da je bil kakšen skunčnek prav lepo poslikan z domišljijsko pokrajino ali pa se mi je ob tisti nepoznani krasoti samo tako dozdevalo … Ko so tako pohištvo namestili v sobo, je vsa hiša še nekaj časa dišala po firnežu, barvah in svežem lesu …

Kuhinjska miza s predalom, dva žieselna, dva štokrla in (kolm)kišta … Na nožice pohištva so pritrjene povezovalne letvice, da se izdelki med prevozom ne bi poškodovali, sicer pa niso zaščiteni ali zapakirani. Tu je pohištvo oblikovano še zelo tradicionalno in preprosto, čez nekaj kratkih let pa so že prišli z Gabra izdelki, narejeni bolj po modi: noge miz in stolov so bile tanjše, postavljene navidez nekoliko poševno navzven, z zaobljenimi vogali, mizne plošče prekrite z melaminom, sedala štokrlov prav tako … Saj mogoče so tudi že tu, samo se ne vidi dobro …

Slovarček:

• gasa: pot, ozka cesta
• štokrle: stol brez naslona
• Korletova/Kovačeva: pogovorno ime za Mizarsko podjetje Stari trg in poznejši Gaber, po prvem lastniku žage Karlu Kovaču
• špohtl: kovinska lopatica za kit
• grundiranje: zaščita lesa s temeljnim premazom
• štancati: izsekovati
• štimtiš: uglaševalna miza (??) 
• žieseln: stol z naslonom
• (kolm)kišta: zaboj za drva ali premog
• flodranje: posebna tehnika barvanja lesa
• bergman doza: okrogla kovinska zidna doza za električno napeljavo
• špajzarca: kuhinjska omara za (suha) živila
• skunčnek: končnik pri posteljnem vznožju

Viri:

• Marija Perušek, Podcerkev, november 2025, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1962-64
Avtor: ni znan, Franc Truden
Zbirka: Marija Perušek, Janko Štritof
Skenirano: 29. 10. 2025
Oblika: 1 fotografija, 4 x negativ 9 x 6