1946 Rakek – Mercedes Benz

Slika je last Sreča Ileniča. Pravi, da je na njej njegov oče Anton Ilenič starejši, mercedes pa je verjetno 160, kar koli že to pomeni. Slika naj bi nastala pred vojno ali takoj po njej, najbrž v Cerknici. Odločila sva se za letnico 1946.

Enovaljni dvotaktni bencinski motor, ki ga je razvil Carl Benz, je prvič zagnal na silvestrovo leta 1879. Motor je bil komercialno uspešen, zato je Carl lahko več časa posvetil svojim sanjam o ustvarjanju avtomobila, ki bi ga poganjal bencinski motor. Patentno prijavo za svoje vozilo je vložil 29. januarja 1886.

Avgusta 1888 je Bertha Benz posadila svoja sinova, stara 13 in 15 let na trikolesnik »Model III«, izdelan leta 1886, sedla za volan in se odpeljala. To je bilo v tistih časih revolucionarno, saj ženska brez moževega dovoljenja še kihniti ni smela. Bertha moževega dovoljenja za vožnjo ni dobila, čeprav je ona financirala njegov hobi. Carl je bil tudi prepričan, da avto še ni nared za dolge proge in za množično proizvodnjo. Bertha je bila prepričana, da je svet pripravljen na avtomanijo. Še kako prav je imela. Odpravila se je na pot od Mannheima do Pforzheima z vozilom, ki je premoglo dve konjski moči in pol in je brzelo s hitrostjo 40 kilometrov na uro. Imela je zavidljivo znanje iz mehanike. Po poti ji je uspelo popraviti več okvar na avtu. Po vrnitvi je možu posredovala številne predloge za izboljšave. Motil jo predvsem rezervoar goriva, ki je sprejel le štiri litre in pol petroleja. Zaradi tega se je morala pogosto ustavljati pri lokalnih farmacevtih, ki so v tistih časih edini prodajali petrolej. Sinova sta ji bila v pomoč. Skrbela sta za redno dolivanje vode za hlajenje motorja in porivala avto po klancu navzgor, saj sam vzpona ni zmogel. Ko je prispela v Pforzheim, je bila za njo 180 kilometrov dolga pot. Možu je poslala telegram, da je uspela in se bo vrnila po isti poti. Poleg Carla je bila Bertha tista, ki je odigrala zelo pomembno vlogo pri začetkih avtomobilizma.

Med drugo svetovno vojno so se z njimi pripeljali črni možje z mrtvaškimi glavami na kapah in dolgih, črnih plaščih. Nacisti so imeli te avtomobile radi, saj so bili nemškega porekla. Služili so kot simbol blaginje, ki jo je obljubljal Tretji rajh. Zaradi svoje robustnosti in hitrosti so Hitlerju in njegovim privržencem omogočali, da so po Nemčiji izvajali kampanje s hitrostjo, ki je političnim nasprotnikom jemala sapo.

Mercedes-Benz 770K Grosser Offener Tourenwagen iz leta 1939 je bil eden izmed 88 avtomobilov te serije, izdelanih posebej za nemško vojsko, predvsem za Hitlerja in njegove najožje sodelavce. Po vojni se jih je ohranilo pet. Avto je imel 7,7 litrski osemvaljni motor in še danes doseže hitrost 160 km/h. Hitlerjev avto je po drugi svetovni vojni v Franciji zasegla ameriška vojska. Prodali so ga v Avstrijo, od tam v muzej zbirateljskih avtomobilov v Las Vegasu, ZDA, nato ga je odkupil bavarski bogataš. Po njegovi smrti se je vdova odločila za prodajo. Kupil ga je neznani ruski milijarder.

Blagovna znamka Mercedes je dobila ime po Mercedes Jellinek, hčerki avstrijskega poslovneža in avtomobilskega navdušenca in ne po hčeri španskega veleposlanika. Emil Jellinek je v začetku 20. stoletja tržil avtomobile družbe Daimler-Motoren-Gesellschaft. Njegovi prilagojeni modeli so bili zelo priljubljeni in je zanje predlagal ime svoje hčerke.

***

To zgodbo mi je povedal Janez Gregorič.
Volbenk Demšar, ki smo ga vsi poznali, je imel nov mercedes. Bil je tudi lovec in znano je bilo, da je svoje strelske kamerade vozil z žurk domov, ker ni nič in nikoli pil. Saj vemo, kako gre, ko pride družba na zabavo. Nekomu porinejo ključe v roke in ta že ve, koliko je ura. Volbenku ni bilo treba dajati ključev, je imel svoje. Po neki taki pijanki so se zeleni možje naložili v mercedes, Volbenk je skušal vžgati, pa ni šlo. Poskusi še enkrat – ne gre. Tudi v tretje ni šlo. Tedaj se je pa že začelo zbadanje z zadnjih sedežev češ, kakšen avto je to, tako drag in nov pa ne vžge. Volbenk je bil čisto izgubljen. Stopil je iz vozila, za njim pa še kameradi, ki so nameravali poiskati drug prevoz. Nihče ni zaprl vrat za sabo. Po nekaj dolgih minutah Volbenk spet poskuša in glej ga vraga, avto vžge, ker se je zluftal. Naslednji dan se je odpeljal na servis in povedal, kaj se je ugodilo. Fantje na servisu so mu povedali, da ima avto senzor za alkoholne hlape in ne vžge, če jih zazna. So sopotniki kar nadihali, si mislim! Volbenk je povedal, da nikoli ne pije, še vode največkrat ne in če lahko tisto reč odklopijo. So mu. Saj veste, a to še ni vse, če pokličete v naslednjih petih minutah … Volbenk je prijel bika za roge in povedal, da kadar se ne priveže, tudi piska, če lahko tudi to odklopijo. Tu pa so fantje odklonili sodelovanje. Zdaj je, kar je. Oba sta žal že pokojna in če sem si kaj narobe zapomnila – buh pomagej!

Viri:

• https://group.mercedes-benz.com/company/tradition/company-history/1885-1886.html
• https://group.mercedes-benz.com/company/tradition/company-history/75th-anniversary-of-the-end-of-world-war-ii.html
• https://www.mladina.si/82357/rus-kupil-hitlerjev-mercedes

Kraj: Cerknica
Datum: 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Srečo Ilenič
Skenirano: 11. 12. 2013
Oblika: fotografija