1977 Postojna – Bife I.

V Postojni nasproti gimnazije je bil market, kjer smo občasno tudi kupovali malico – pol dvojčka in deset dek pariške. Še zdaj se mi cedijo sline. Skozi vhodna vrata si vstopil v preddverje. Naravnost se je šlo v trgovino, levo pa v podoben bife. Tukaj sicer ni videti, ampak pod šankom so bile prišravfane kljukice, na katere si lahko obesil nakupovalno vrečko. To je bila genijalna ideja. V bifeju pa res rabiš obe roki. V eni držiš kozarec, v drugi pa čik. Zakajeno je bilo do nezavesti. Tu so bivakirali tisti, ki jim je bilo dopoldan dolgčas, pa naj bo to doma ali v službi, pa tudi tisti, ki jih je žena poslala po nakupih, da bi lahko skuhala kosilo. Večkrat se je zgodilo, da je potem skuhala, kar je imela doma, kar je mož popoldan prinesel iz trgovine, je ostalo za kakšen drug dan.

Za moškima vidimo klasične bifejske police, natrpane z vrstami steklenic različnih žganih pijač in likerjev, kar je bilo značilno za socialistične lokale. Pijača se je večinoma točila neposredno iz teh steklenic v preproste, standardizirane gostilniške kozarce.

Zelo priljubljene so bile domače žgane pijače, kot so slivovka, vinjak Badel, domači rum, travarica in grenčice, kot je pelinkovec ali kasneje priljubljena zeliščna stomaklija. To je bila pijača, katere mešanica je običajno vsebovala pelin, meto, kamilico, žajbelj, koromač in druge zdravilne rastline. Pomirjala naj bi želodec in od tu tudi ime. Bila pa je bolj popularna v drugih delih Jugoslavije kot v Sloveniji. Obvezni del ponudbe so bila lokalna odprta vina (v bifejih pogosto postrežena kot “brizganec” ali “špricar” z radensko) ter pivo domačih pivovarn, predvsem Laško in Union. Pijača tistega časa, predvsem za otroke in ženske, je bila Cockta, prva gazirana brezalkoholna pijača v tedanji državi. Razen tega so stregli goste sokove v malih stekleničkah, ki jih je proizvajal Fructal. Če je bilo v njem še malo sladke smetane, so se prikazala nebesa. Tedaj v gostilni ali bifeju nihče ni pil vode, zato je bila vedno na razpolago Radenska. Dalo se je dobiti tudi kakšen čaj in kofe, ki so ga prenekateri pili začinjenega – s šilcem žganega – predvsem tisti, ki so bili v službi in niso želeli biti opaženi s štamperlom v rokah.

Tudi kadilo se je veliko. Pravzaprav je bil čudak tisti, ki ni kadil. Vleklo se je povsod, tudi pri zdravniku in nihče se ni jezil. Na mizi je bila vedno pomečkana škatlica cigaret in šibice. Škatlice finih ljudi, ki so kadili cigarete v trdih pakažah, niso bile pomečkane in šibice je nadomestil frcajh. Kupiti se jih je dalo tudi v bifejih. Ene od delavskih cigaret so bile Ibar. To je bila ena najcenejših in najslabših cigaret, kadilci so jo med seboj imenovali strup. V njej je bil tobak, ki je ostal pri predelavi boljših znamk. Vsebovale so cela stebla. Z njimi v paru je bila Drava. Malo boljša je bila Zeta, za tiste, ki si niso mogli privoščiti Drine.

Konec šestdesetih so pričeli dodajati filtre in prva cigareta se je imenovala kar Super filter. Izginila je hitro in neslišno. Nasledila jo je cigareta, ki je nosila ime cele države – filter Jugoslavija. Imela je bel filter in rdečo škatlico. Ljudje so se šalili, da jo kadijo le najbolj zavedni državljani na sestankih. Proizvajali so jo še nekaj let po razpadu države. Belo zelena škatlica je označila Moravo brez filtra. Niška Morava je bila pakirana v kartonasto škatlico, ki se je odpirala podobno kot kuverte. Drava je bila najcenejša v državi in najbolj prodajana. Vsebovala je 2,3 odstotka nikotina. To je bil orng gift. Skoraj vse tedanje cigarete so nosile ime jugoslovanskih rek. Kadilci smo imeli vsak svojo reko, Vili in Gustl Ibar, ata Dravo, en stric kar je dobil, drugi, ki je bil pilot in bolj imovit pa Niško Moravo.

Slovarček:

• štamperle: šilce, kozarec 0,3 decilitra
• pakaža: zavitek, embalaža
• frcajh: vžigalnik
• gift: strup

Kraj: Postojna
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 16. 9. 2026
Oblika: fotografija