1955 Podcerkev – Punčka s punčko / Otroške igre VI.

Bilo je spomladi, kar vemo po zvončkih, ki jih drži deklica in njenih še toplih oblačilih, ko je Franc Truden, verjetno že nasproti svoje nove hiše v lepo osončeni kotanji, posnel to neznano punčko, ki v drugi roki pestuje golo gumijasto lutko dojenčka, kakršne je okoli leta 1955 masovno prinašal Mǝklau, kakor pri nas rečemo svetemu Miklavžu. Malčica se drži malo na jok in tudi lutke najbrž ni sama prijela v roke, ampak ji jo je nekdo tik pred fotografiranjem potisnil v naročje. Ne spomnim se, da bi bili ti gumijasti dojenčki kdaj oblečeni, pa tudi ne, da bi katera imela večjega, so pa vsaj na začetku piskali, če si jih stisnil za trebušček. Mǝklau jih je kupoval v trgovini Pr’ Minatǝ v Starem trgu.

Tudi moja prva punčka je bila približno tako velika, vendar zelo drugačna, veliko bolj odrasla. Obraz je imela iz koščka belega usnja, na katerem so bile narisane črne oči in živo rdeča usta, po glavi pa je imela prilepljene črne lase, ki so bili morda iz prave volne. Trup, roke in noge so bili iz navadne bele kotenine, napolnjeni z bog ve čim, vsekakor mehkim. Povrhu je imela oblekico, ki je bila prišita, tako da punčke ni bilo mogoče preoblačiti. Če je kdaj imela kaj na nogah, sem to kmalu izgubila – bila je bosa. Poleg tega se z njo nisem smela igrati zunaj, da se ne bi preveč umazala ali se izgubila. Tako sem jo ob deževnih dnevih zavijala v mamino ruto, pestovala, prenašala po sobi in jo polagala spat na blazino. Včasih sva se igrali na peči, kjer sem jo kar naprej pozabljala in se kmalu nekako nehala igrati z njo. Ko sem odraščala, mi je še tu in tam prišla pod roke, kako in kam je potem izginila, pa ne vem. Vendar nobena druga deklica v vasi ni imela podobne. Zapomnila sem si le še, da ji je bilo ime Mica, kakor še eni poznejši ženski figuri iz mavca, ki je bila šparoučǝk in je imela v širokem votlem krilu režo za kovance. Rekli so mi, da bomo to mavčno Mico razbili, ko bo njeno krilo polno dinarjev, ki so se v njeni življenjski dobi večkrat menjali: po zelenkasto sivih, od katerih najmanjši je bil vreden 50 par, so prišli večji in lažji aluminijasti, za njimi pa tudi rumeni. Do vloma v Micino krilo ni prišlo, ker sem pozneje, že šolarka, ugotovila, da je tiste – menda itak moje – kovance z rezilom noža mogoče izbezati ven in jih koristno uporabiti že za kaj … Ta mavčna Mica se je nepopravljivo razbila sama, ko je že drugič ali tretjič padla s kredence.

A nazaj k tej malce žalostni deklici s fotografije v Podcerkvi:

Čeprav je morda ravno takrat imela slab dan ali ji je bilo mučno in vroče v flanelasti oblekici, bombažnih skokah z naramnicami in debelih volnenih nogavičkah povrh, ki so jo morda celo pikale, se je gotovo znala tudi prešerno smejati, kadar se je kdo od večjih otrok ali odraslih igral z njo, mogoče kobilcə jəst, Knausou burouž ali kaj drugega.

Kobilcǝ jǝst je šlo takole: Odrasli ali večji otrok je s prekrižanimi kazalci in sredinci obeh rok, ki jih je stiskal in širil ustvaril lačna usta kobilice in povabil malčka, naj da kobilci jest tako, da je v odprtino med prsti odraslega vtaknil svoj prstek. Potem so se usta kobilice zaprla in pojedla malčkov prstek: “Mam!” In ga z odpiranjem in zapiranjem malo še požvečila: “Mam, mam, mam!” … Nekaj ponovitev je bilo zabavnih, prav veliko pa ne.

Knausov burovž je dobil ime na Dolenjih Poljanah, kjer so Knavsovi nemara nekoč imeli kravo vodnico, katere burovž je donel posebej lepo in mogočno. Pri nadvse zaželeni, a utrudljivi igrici je odrasli malčka prijel pod pazduhami, ga dvignil od tal in zanihal naprej in nazaj, pri tem pa ponavljal: “Bin-ge-li, bon-ge-li, bi-ge-li, bon-ge-li …”, kakor da bi zvonil – otrok je pri tem imel vlogo kemblja – dokler je zmogel, potem pa še zadnjič visoko zanihal in zaklical: “Knausov burovž!” To je pomenilo konec igre, a si je otrok navadno močno prizadeval za več in več ponovitev …

Slovarček:

• skoke: bombažne otroške žabe z naramnicami
• burovž: zvonec, ki ga nosi žival vodnica
• kembelj: podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon
• šparoučǝk: hranilnik

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli leta 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 8. 3. 2024
Oblika: fotografija