1943 Ljubljana – Martin Krpan z Vrha

Ilustraciji Lojzeta Perka sta povzeti iz Knjige Martin Krpan, ki je izšla 1943 v Ljubljani. Zaradi kršitve ob začetku vojne razglašenega kulturnega molka, Lojze Perko po vojni ni doživel časti, ki si jih je s svojimi deli zaslužil. A kako naj bo umetniku prepovedano ustvarjanje, njegovo poslanstvo? Sicer pa je prav ta knjiga z njegovimi ilustracijami Slovencem gotovo pomagala preživeti tisti hudi čas.

O umetniški pripovedi Martin Krpan je že Josip Stritar menil, da je Fran Levstik v njej upodobil kar slovenski narod. Oton Župančič je sodil, da pomeni za naše prozno pisanje isto kot Prešernove poezije, Josip Vidmar pa, da se ga bere kot velik roman, poln pisanega, zanimivega in velikega življenja.

Marsikaj iz te povesti nas nezavedno spremlja še od otroštva, ko so nam jo brali starši ali smo jo brali v šoli. Kako je Martin Krpan ročno prenesel kobilico in tovor “nekaj stotov soli” z njo, da se je na zasneženi poti umaknil cesarjevi kočiji. In potem na cesarjevo vprašanje, kaj tovori: “I kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod.” In na cesarjevo začudenje, zakaj so v vrečah, nemudoma “bojim se, da bi od mraza ne razpokali, zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil.” Ko je na Dunaju rogovilil strašen velikan Brdavs in je cesar poslal po Martina Krpana, je služabnikom, ki so prišli ponj, povedal ponarodelo ugotovitev “Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj”. Potem v dvorni kovačiji vzame kos železa in najtežje kladivo, skuje “veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico”, na vrtu poseka mlado košato lipo iznad kamnite mize, kar povzroči cesaričino jezo, a on: “kar je, to je, zakaj pa mi niste druge pokazali, če se vam te tako smili?” Konj mu nobeden ni bil po volji, saj jih deset za rep potegne iz hleva in morali so poslati po njegovo kobilico. Potem pa tista, ko je pred dvobojem Brdavsu stisnil debelo roko, “da precej kri izza nohtov udari”. Med dvobojem se Brdavsov meč “globoko zadere v mehko lipovino, in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval …” In Dunajčani, ki so do tedaj le od daleč gledali, pridero k njemu. Pride tudi cesar in ga objame, kar se je Krpanu “kaj dobro zdelo.” A potem se je zapletlo, ko je hvaležni cesar ponudil Krpanu svojo hčer za ženo, je nastopila kraljica: “Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil, hčere ti pa ne dam!” Krpan je to in vsa druga bogata darila zavrnil in poštenjak, kot je bil, cesarju povedal, da je ob tistem srečanju v snegu tovoril angleško sol. Cesar mu je dal mošnjo cekinov in ob nejevolji ministra Gregorja izdal še listino, da lahko nemoteno prevaža sol po cesarstvu. In končno še tista znamenita:
“Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.

Martin Krpan je postal mit, ko ljudstvo v nesreči in stiski pooseblja svoja hrepenenja in težnje po pravičnosti. Miti so vir in izraz vere v prihodnost. Levstik je Krpana napisal leta 1858, deset let po marčni revoluciji (1848), ki je obetala ljudstvu več svobode, kmečka pričakovanja in težnje po lastni zemlji, po dokončni odpravi fevdalizma. Od vsega pa v naslednjih desetletjih ni ostalo skoro nič: kmet je leta 1848 sicer dobil zemljo, a ne zastonj, moral jo je obročno odplačevati, ob tem pa plačevati še vedno večje davke. Moral se je zadolževati in kmetije so propadale. Kmalu je ponovno zavladal na policijo oprti dunajski absolutizem, na kar namiguje vloga ministra Gregorja v pripovedki. Zdelo se je, da bodo razmere večno ostale take, kot so bile. V ta čas je stopil Levstik (1830-1887) z Martinom Krpanom, pripovedjo, ki naj slovenskim ljudem v stiski pomaga preživeti. Zato je ljudstvo prepoznalo v Krpanu tudi del sebe in Krpana sprejelo za svojega. Ustvaril je kmečko grčo z lastnostmi, ki naj ljudem pomagajo preživeti: zdrava pamet, iznajdljivost, človeški ponos, vera v lastne moči, predvsem pa samozavest.

Pred desetletji se je vnel “prepir”, kje naj bi po Levstikovi zamisli bival Krpan: na Vrhu pri bloški Sveti Trojici ali pod Sveto Trojico/Lonco nad Pivko. To vprašanje je poglobljeno preučil profesor slavistike Silvo Fatur, doma iz Zagorja pri Pivki, o čemer je napisal tudi razpravo za Slovenski zbornik (2oo5). Zbrani dokazi utemeljujejo domnevo, da je Levstik mislil na pivško Trojico. Ne drži sicer splošno uveljavljena misel, da je Levstik napisal Krpana, ko je bival pri Miroslavu Vilharja na gradu Kalcu, torej prav pod pivško Trojico. Res je namreč, da je pripoved nastala že spomladi, vsaj maja 1858, Levstik pa je prišel na grad Kalc šele septembra istega leta, in sicer za učitelja prvim štirim Vilharjevim otrokom. Vendar je zelo verjetno, da je obiskoval Vilharja, ki je okrog sebe tedaj zbiral kulturniško druščino, že prej. Skoraj zagotovo so se dosti pogovarjali tudi o krajevnih izročilih. Tudi zgodovinske okoliščine kažejo, da se je v tistih časih prevažala sol, tedaj zelo dragoceno blago, iz beneških mest v zaledje. Tovorniki so morali skozi Senožeče in Lokev, kjer so plačali predpisane davščine. Kot ugotavlja zgodovinar dr. Ferdo Gestrin, se je prav čez Pivko utrdila tihotapska pot, ki je ni mogla preprečiti še tako stroga kontrola. Po njegovem so se veliki napori in spopadi s plačanimi nadzorniki, ki so na konjih nadzorovali pivški prostor, “tako vtisnili v spomin ljudstvu na območju Pivke, da je lahko prav tam zrasla najmočnejša tradicija o Martinu Krpanu, ki je tja postavila tudi njegov dom.” Po Urbarju za Postojno iz 1498. leta sta bili na južnem pobočju Svete Trojice dve naselji, ki pa sta tedaj že opusteli. To sta bili Vlačno in Malo Vlačno. Zgodovinar dr. Milko Kos, najodličnejši poznavalec naše srednjeveške zgodovine, omenja, da je “pod Trojico stala nekdaj vas Vrh, znana iz povesti o Martinu Krpanu.”

A za današnje življenje to sploh ni pomembno, navajam le zaradi boljše vednosti. Pomembna je sama pripovedka, komaj kaj pa, kateri kraj je imel njen avtor pri tem v mislih. Martina Krpana si uspešno “lastijo” občine Bloke, Cerknica in Pivka, pri čemer menim, da so najuspešnejše Bloke. Z domiselnim Pohodom po Krpanovi poti, opremljenim celo z označbo kraja, kjer je stala Krpanova hiša in celo skladišče soli, so Bločani ustvarili nadvse privlačno, dobrih 20 km dolgo pot (obvezni postanek je prav pod slikovito Sveto Trojico), ki je vsakega aprila že tradicionalna. Sam sem redni pohodnik, modro majico z napisom o pohodu, dobljeno lani na startu pri jezeru, poleti rad nosim, da lahko radovednežem pripovedujem o zanimivostih te poti.

Viri:

• Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha – Ilustriral: Lojze Perko; Ljubljana 1943
• Fran Levstik, izbrane pesmi in proza. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981
• Silvo Fatur: Okruški. Eseji, študije, spomini. Libris Koper, 2010

Kraj: Ljubljana
Datum: 1943
Avtor: Lojze Perko
Skenirano: 6. 1. 2013
Oblika: reprodukcija ilustracij iz knjige Martin Krpan z Vrha