Marija Košir

Sem Marija Košir, rojena 12.3.1946 v Ljubljani. Moj oče je bil takrat v službi v Beogradu in srbski kolegi so mu najprej izrekli sožalje, ko je povedal, da se mu je rodila hči. »Biće drugi put bolje«, so ga »tolažili«. Oči pa je rekel, da je sanjal o tem, da se mu je rodila punčka, namazana z vodenimi barvicami. In res sem vedno rada risala. On pa je bil tudi bogato obdarjen s sinovi, saj imam pet bratov (in sestro).

Če me kdo vpraša, kako mi je ime, sem malo v zadregi. Krščena sem bila za Marijo Heleno, doma pa so me klicali Maša, tako kot sošolci v osnovni šoli. Potem sem šla na klasično gimnazijo v Ljubljani in sem postala Marija. Tako me kliče tudi moj mož. Pri poroki pa so me uradniki poimenovali Marija-Helena in ker nisem ugovarjala, je uradno tako ostalo.

Po izobrazbi sem predmetna učiteljica angleščine in francoščine, vendar sem celo življenje delala druge stvari. Šest let sem bila samo mama (in vse, kar spada zraven). Eno leto sem bila v podaljšanem bivanju, tri leta sem učila prvi razred osnovne šole, eno leto pa slovenščino, angleščino in srbohrvaščino v petem razredu. Potem sem bila pet let v računovodstvu na Mednarodnem centru, kjer je bil uradni jezik angleščina, in dvajset let referent za študentske zadeve na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Dobrih sedem let otroštva sem preživela v Dobcu, kamor sem se vračala vsake počitnice. Ker so se kraj in krajani takoj priljubili tudi mojemu možu, sva tam zgradila tudi hišo in obdelujeva njivo na posestvu mojih prednikov, mož pa tudi čebelari.

Imam hčer in sina. Odkar sem v pokoju, imam največ veselja z vnukom in vnukinjo.

Na Stare slike me je opozoril brat Andrej, ko me je spoznal na eni od šolskih slik, kjer pa sem bila napačno poimenovana. Potem sem Milošu ponudila boljši primerek ene že objavljene slike. In tako se je začelo. Brskanje po starih albumih in škatlah s slikami doma in pri pokojni teti Jerici me je prav prevzelo. Sprašujem sosede, odkrivam pozabljene dogodke, nepoznane prednike in mi kar zmanjkuje časa.