Verjetno ob istem času kot sliko iz prispevka 1926 Stari trg – Mandrge in zgodba o Mihaelu je Rado Kregar posnel tudi to fotografijo lesene in zidane hiše v Ložu kot je sam napisal. Slika je vsekakor iz časa pred drugo svetovno vojno, okvirno iz dvajsetih let 20. stoletja, mogoče iz leta 1926, ali pa je nastala nekoč po letu 1930, ko je avtor morda hkrati šel tudi v Dane in pod Škriljami slikal “grablje” pred požiralnikom Golobina, ki so jih namestili nekako takrat …
Fotografiral je tudi tema hišama bližnji zidani loški vodnjak. Stavbi sta stali nekje na severozahodnem, že nekoliko dvignjenem vznožju grajskega hriba, malo nižje od cerkve sv. Petra – ugibam glede na naklon pobočja in linijo grajskega hriba v ozadju. Čigavi sta bili seveda ne vem in tudi ne, kaj se je z njima zgodilo pozneje. Zdi se, da sta tvorili eno samo mogočno domačijo, lahko pa je bilo tudi drugače. Že davno ju ni več, verjetno namesto njiju stojita novi stavbi ali pa ju po medvojnem požigu Loža niso niti obnovili in so le njune ostanke ponovno uporabili drugje. Tiho upam, da bo kdo od Ložanov še lahko povedal, kateri hiši sta na sliki.
1971 Unec – Gradnja avtocestnega priključka
Na sliki je pogled na Unec prav na začetku gradnje avtocestnega priključka. Na levi strani je Rebčev (Rebcov po domače) kozolec, ki so ga zaradi potreb trase podrli. Enako sliko, z drugim besedilom, smo že objavili.
1906 Mahneti – Matevž in Reza Doles
Fotografija je bila izdelana okoli leta 1906. Na fotografiji Matevž, njegova žena Reza in otrok.
Fotografija je prilepljena na okrasni podlagi, ki je bila nekoč verjetno v okvirju, kar ni nič nenavadnega, če vemo, da sta bila sin Janez in Janezov sin Anton mizarja.
Tradicija mizarstva in rezbarjenja se je nadaljeval tudi kasneje. Mizar je bil tudi Stanislav Doles, njegov sin Stanislav pa obvlada izdelavo harmonik.
Našla sem zapis, ki je nastal pred kakimi dvajsetimi leti in se nanaša na pesem iz Loškega Potoka. Rekli so mi, da to pesem tam vsi poznajo, da so jo od nekdaj prepevali v gostilni Pri Kapcu, da se neprestano spreminja, pri tem pa lahko sodeluje kdorkoli. “Še vedno nastaja … kar se kdo zmisli …” so mi takrat povedali. Njena vsebina je nekoliko zemljepisno obarvana in razen najnovejše popevkarske kitice, ki jo je prispeval Milko Košmrlj iz Retij, je povsem anonimna. Tako ima pesem mnogo lastnosti ljudske ustvarjalnosti – je anonimna, preprosta in še vedno se spreminja. Tudi zapisana menda doslej ni bila. Morda je še preveč nova ali bi jo mogoče morali šteti kam drugam, ji reči drugače … Premalo se spoznam.
Besedilo pesmi sledi, njen zvočni zapis pa je na dnu prispevka. Nestrpno čakam, ali bomo o njej izvedeli še kaj.
Cerknica 1980/81 – Dekleta 8. b razreda
Dekleta 8. b razreda so se še zadnjič slikala skupaj ob šolski telovadnici, preden jih tok življenja ponese novim dogodivščinam nasproti. Ta 8. b je bil zanimiv in izredno povezan razred. Silvana, ki se jim je pridružila šele v drugi polovici šolskega leta, je to še kako dobro občutila, saj je bila zelo dobro sprejeta v nov kolektiv. Dekleta so prihajale iz šestih krajev na relaciji med Cerknico, Ravnami in Osredkom. V svoji sredini so imeli dvojčici doma v Ravnah, kar tri dekleta so prihajale iz Osredka, pet deklet iz Dolenje vasi, štiri iz Cerknice, dve iz Begunj in eno dekle iz Selščka. Pisana udeležba. Pa tudi s fanti so se dobro razumele.
1938 Laze – Poplava
V Etnografskem muzeju Slovenije je Miloš našel sliko poplavljenega Planinskega polja. Po oceni delavcev muzeja je slika nastala med leti 1928 in 1947. Jaz sem se odločila za leto nekje vmes. Dr. Franc Šušteršič, ki je bil moj vir, pravi, da je poplava srednje razsežnosti. S traktorjem bi se še dalo v Planino. Danes, ko je cesta rekonstruirana in dograjena, bi šlo tudi z osebnim avtomobilom. Zanimalo me je tudi, kje je stal fotograf in dobila sem zelo natančen odgovor: »Vrh Štekljeve Rebre oziroma na Kresu. Vzemite v roke Atlas Slovenije in poiščite Laze in Jakovico. Na jugovzhodnem kraju Jakovškega griča je kota 506. Naša lokacija je dobrih 100 m jugovzhodno od številke 6. To je najbolj običajno razgledišče.«
1926 Unec – Učitelj Andrej Kenič (1884 -1965)
Andrej Kenič, učitelj, rojen 14. 11. 1884 v Grobišču pri Postojni, umrl 4. 3. 1965 na Rakeku, kjer je s svojo ženo Ivo tudi pokopan.
Očetu Antonu, kmetu (kajžarju) in materi Antoniji Milharčič iz Grobišča 21 sta se rodila sinova Andrej in Franc ter hčerka Marija.
Andrej se je poročil z Ivo Gorup (poštno uradnico) rojeno 2. 4. 1893 iz Žej 1, hčerko Ivana Gorupa in Ivane Maver. Poročil se je v Ljubljani – Župni urad Marijinega oznanjenja 24. 7. 1929.
1958 Unec – Gledališče v gosteh
Na sliki so igralci Slovenskega kulturno-umetniškega društva (SKUD) Unec, ko so gostovali v Logatcu. Žal se ne ve, kako je bilo igri naslov.
Cerknica 1974/75 – 2. a razred
Fotograf Bajček je takole postavil 2.a razred. Nekatere je kot kaže uspel nasmejati, drugi so ostali bolj resni, nekateri zamišljeni. Uspešno so že preskočili prvo stopnico, sedaj se že bližajo koncu 2. razreda. Pred njimi je še dolga pot, da zaključijo osnovnošolsko izobraževanje.
1926 Stari trg – Mandrge in zgodba o Mihaelu
Slika je izposojena iz Slovenskega etnografskega muzeja, njen avtor pa je arhitekt, scenograf in publicist Rado Kregar, ki jo je posnel domnevno nekoč v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, na njej pa piše, da gre za Stari trg.
V Kregarjevi zbirki so tudi čudovite slike starih stavb iz Prezida, Loža, Žerovnice, Nove vasi, Dan (grablje pred Golobino, slikano po letu 1930), Pudoba, Kozarišč, Markovca, Podgore; precej jih je tudi iz Cerknice.
Stare slike 