1938 Laze – Poplava

V Etnografskem muzeju Slovenije je Miloš našel sliko poplavljenega Planinskega polja. Po oceni delavcev muzeja je slika nastala med leti 1928 in 1947. Jaz sem se odločila za leto nekje vmes. Dr. Franc Šušteršič, ki je bil moj vir, pravi, da je poplava srednje razsežnosti. S traktorjem bi se še dalo v Planino. Danes, ko je cesta rekonstruirana in dograjena, bi šlo tudi z osebnim avtomobilom. Zanimalo me je tudi, kje je stal fotograf in dobila sem zelo natančen odgovor: »Vrh Štekljeve Rebre oziroma na Kresu. Vzemite v roke Atlas Slovenije in poiščite Laze in Jakovico. Na jugovzhodnem kraju Jakovškega griča je kota 506. Naša lokacija je dobrih 100 m jugovzhodno od številke 6. To je najbolj običajno razgledišče.«

Poplave na Planinskem polju so stalnica. V obdobju od 1801 do 1891 je bilo šest velikih poplav. Največja leta 1801, ko je gladina vode segala do kapelice ob zdajšnji cesti. Podatek so po ustnih virih povzeli tudi vsi pisani viri. Kasnejše poplave so bile manjše, razen leta 1923. Domačini se strinjajo, da čiščenje ponorov zmanjša poplavljenost. Za preprečevanje poplav so spremenili potek struge Unice, očistili rob polja in obzidali mnoge požiralnike. Pojavile so se tudi ideje o akumulaciji vode na polju in podzemnem rovu proti Ljubljanskemu barju za hidroelektrarno, a niso bile uresničene. Ceste in poti so danes dvignjene in ob manjših poplavah prevozne. Nekdaj je bilo med poplavo edini možno transportno sredstvo čoln.

Na sliki je Stari grad, tudi Hošperk. V ozadju je greben Javornikov. Na hribu so ostanki nekdanjega gradu, ki je bil predhodnik dvorca Haasberg, zgrajenega v 17. stoletju. Prvotna stavba je bila prvič omenjena leta 1295 kot grad Unec. Varoval je križišče cest proti Logatcu, Ljubljani, Cerknici, Krasu in pomembno mitnico. Grad so upravljali številni kastelani in fevdniki Goriških grofov. Leta 1435 so ga pridobili Celjski grofje, po njihovem izumrtju pa je prešel v roke Habsburžanov. Ti so ga oddajali kot deželnoknežji fevd. Najbolj znani najemniki so bili Raubarji. Leta 1563 se je Katarina Raubar poročila s Sebastijanom Windischgrätzem. Grad je prešel v njihovo last, leta 1577 pa zastavljen Juriju Hofferju. Po letu 1614 so knezi Eggenbergi ob vznožju starega gradu, ki so ga opustili, pozidali nov dvorec.

V desnem kotu slike je naselje Planina. Leži ob cesti Logatec – Postojna. To je bila nekdaj glavna cesta Dunaj – Trst. V 19. stoletju se je Planina razcvetela in obogatela na račun furmanstva. Po zgraditvi južne železnice je furmanski promet upadel. Zagotoviti je bilo treba druge vire prihodka. Po letu 1930 se je razmahnil kontrabant. Tedaj je bilo v Planini dvanajst gostiln, ki so živele predvsem od kontrabantarjev, furmanske družine so skrbele za počitek in oskrbo konj. V Demšarjevi gostilni so se prehranjevali jugoslovanski orožniki in italijanski vojaki. »Po podatkih iz davčne napovedi so leta 1931 v gostilni prodali šestnajst tisoč litrov vina, tisoč dvesto litrov žganja, tisoč litrov piva, deset litrov ruma in enako količino jajčnega likerja,« je povedal Beno Petkovšek, kasnejši lastnik gostilne.

Slovarček:

• kastelan: nižji plemič in grajski poveljnik, ki je imel grad v najemu ali zastavi od višjega fevdalnega gospoda
• fevdnik: kdor ima fevd v užitku

Viri:

• Dr. France Šušteršič, Laze
• https://www.kras.notranjski-park.si/planinsko-polje/
• https://kraji.eu/slovenija/grad_haasberg/slo
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Planinsko_polje

Kraj: Laze pri Planini
Datum: med leti 1928 in 1947
Avtor: Vekoslav Kramarič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano:
Oblika: datoteka