1926 Lož – Lesena in zidana hiša ter pripovedi iz loškega zakotja
Verjetno ob istem času kot sliko iz prispevka 1926 Stari trg – Mandrge in zgodba o Mihaelu je Rado Kregar posnel tudi to fotografijo lesene in zidane hiše v Ložu kot je sam napisal. Slika je vsekakor iz časa pred drugo svetovno vojno, okvirno iz dvajsetih let 20. stoletja, mogoče iz leta 1926, ali pa je nastala nekoč po letu 1930, ko je avtor morda hkrati šel tudi v Dane in pod Škriljami slikal “grablje” pred požiralnikom Golobina, ki so jih namestili nekako takrat …
Fotografiral je tudi tema hišama bližnji zidani loški vodnjak. Stavbi sta stali nekje na severozahodnem, že nekoliko dvignjenem vznožju grajskega hriba, malo nižje od cerkve sv. Petra – ugibam glede na naklon pobočja in linijo grajskega hriba v ozadju. Čigavi sta bili seveda ne vem in tudi ne, kaj se je z njima zgodilo pozneje. Zdi se, da sta tvorili eno samo mogočno domačijo, lahko pa je bilo tudi drugače. Že davno ju ni več, verjetno namesto njiju stojita novi stavbi ali pa ju po medvojnem požigu Loža niso niti obnovili in so le njune ostanke ponovno uporabili drugje. Tiho upam, da bo kdo od Ložanov še lahko povedal, kateri hiši sta na sliki.
Veliko podrobnosti, ki so zanimale arhitekta Kregarja, je na sliki: mogočen lesen bivalni del iz brun z gankom, zadaj pa (starejša?) zidana hiša z lesenim dograjenim vencem pod streho, vhodnim kamnitim stopniščem zidcem ob njem, mogočnim kamnitim portalom in trdnimi rezljanimi vrati; ob strani greda s plotom in škarpo, spodaj klet s polkrožnim velbanim vhodom in na obeh stavbah majcena okenca. Na najvišjih so tudi tudi rože. Levo je videti kaščo, pod gankom mogoče hlev in pred njim domnevni kurnik ali šupo. Čisto zadaj desno se za drevjem svetlika nekaj belega – je mogoče cerkveni zid? Mimo hiše v hrib na desno pelje široka razdrapana pot. Sta hiši stali na (loških) Mandrgah in torej bolj v središču Loža, kot se zdi na prvi pogled?
Ker je Rado Kregar fotografiral kar precej tudi po naših krajih in s tem ohranil nekaj naše stavbne dediščine vsaj na slikah, zasluži da tukaj dodamo njegovo predstavitev kot je zapisana na strani SEM:
Rado Kregar je bil arhitekt, scenograf in publicist. Po končani realki je v letih 1913 do 1919 študiral stavbarstvo na tehnični visoki šoli na Dunaju. Potem se je zaposlil kot profesor na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, obenem pa je poučeval geodetsko risanje na ljubljanski univerzi.
V svoji karieri je bil tudi upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani, predavatelj arhitektonskega oblikoslovja, honorarni arhitekt in projektant ter stavbni vodja pri Južni železnici. O gradnji bivališč je napisal več priročnikov: Naš dom I–III (1934–1937), Naše stavbno gradivo (1946), Naš kmečki dom I-II (1946), Naš kamen I–II (1947) in Naš les I–II (1952, 1956). Te knjižne izdaje izpričujejo Kregarjevo zanimanje za domačo kmečko arhitekturo. Med njimi sta za etnologijo zlasti pomembna priročnika Naš kmečki dom, v katerih ponuja smernice za prihodnje oblikovanje bivalnih in gospodarskih poslopij na podeželju po drugi vojni. Iz zbirke fotografij o stavbarstvu, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej, je razvidno, da se je Kregar zanimal za kmečko in podeželsko arhitekturo nasploh. Na njih je opaziti izjemen občutek za fotografiranje stavb v povezavi z življenjem ljudi in naselij.
S fotografij razbiramo značilnosti domov različnih slojev prebivalstva, ponekod skupaj z gospodarskimi poslopji, ter umestitev stavb znotraj naselja. Pri tem lahko opazimo številne detajle, ki so bili značilni za takratni prostor in čas ter so zaradi spremenjenega načina življenja že zdavnaj opuščeni in pozabljeni. Zanimiva so tudi pričevanja o takratnem vsakdanjem oblačilnem videzu, o okolici bivališč ter o raznih kmečkih in gospodarskih dejavnostih.
Kregarjeve fotografije so tako dragocen dokument življenja kmečkega prebivalstva v začetku 20. stoletja. Zbirka Kregarjevih fotografij je prišla v Slovenski etnografski muzej že pred drugo svetovno vojno. V tem času si je muzej, ustanovljen leta 1923, prizadeval zbrati čim več dokumentarnega gradiva o stavbarstvu iz različnih delov takratnega slovenskega ozemlja z odkupi in donacijami. Ena izmed takih pridobitev je tudi nekaj več kot sto osemdeset Kregarjevih terenskih fotografij s pripadajočimi negativi na steklu. Domnevamo, da jih je bila večina posnetih v dvajsetih letih 20. stoletja, čeprav je v zbirki le devet datiranih fotografij z letnico 1926. Posnetki so bili narejeni na Gorenjskem, na Notranjskem in Dolenjskem, nekaj tudi v Prekmurju, na Štajerskem, v Beli krajini in na Koroškem.
Za povrh prilagam pred desetletji narejen zapis, ki se dotakne tudi Ložanov in Loške doline. Opravičujem se za tisto, kar bo zaradi omenjanja drugje bralcu že znano:
O DEVINU …
Komaj omembe vreden je sprehod na Devin, nekdaj gol, zdaj pa močno poraščen hrib (792 m), ki na severozahodu skupaj s Stražiščem in Golo Gorico razmejuje Loško polje od Cerkniškega.
Pod njim teče najkrajša pot iz Loške doline do Jezera. Za lagodno popoldne je Devin kot nalašč; za kaj več je pri roki hribovja kolikor hočete: Javorniki dol do Snežnika, na to stran Slivnica, na vzhodu Križna in Racna gora pa še ves drobiž tam vmes …
… IN ZELENIH LUČKAH POD NJIM
Kadar učeni možje govorijo o Rilkeju in njegovih Devinskih elegijah, skoraj nikoli ne pozabijo omeniti, da je ime Devin zagotovo povezano s slovansko boginjo Devano, devami in drugimi bajnimi bitji … Če to velja tudi za naš ponižni in skoraj povsem nezna(t)ni notranjski Devin, ne vem.
Živo pa mi je v spominu, kako sem, štiriletna, hodila v Podcerkvi vasovat k Šišnekovi materi, ki so jih imeli tedaj že čez osemdeset in so bili najstarejši v vasi. Pa sva nekoč v mraku stali v hiši pri oknu, jaz na pručki, oni poleg, in sva gledali tja čez vrtove in njive proti Devinu, ki se je risal teman in gol na mračnem nebu. Ni se več videlo njiv na njegovem južnem pobočju, ne ceste pod njimi, le kapelica na samem med dvema mogočnima hruškama, ki razmejuje in blagoslavlja danska in podcerkavska polja, se je še belila tam.
Ne vem, kako dolgo sva že tako stali, kar rečejo mati :
“Lej, coprnice, jih vidiš?”
“Kje?” sem presenečeno vprašala.
“Tam pri kapelici. Take zelene lučke – jih vidiš? Dobro poglej!”
In res! Pri kapelici sta bili dve zeleni lučki, ki sta se popeljali malo levo, pa desno, potem pa izginili … Prikazalo se je v trenutku in takoj spet izginilo in naj sem še tako napenjala oči, jih nisem mogla več videti – in nikoli več jih nisem … Pa tudi izvedela ne, kaj je tisto v resnici bilo – če je sploh bilo.
NA DEVIN NE HODIMO ZARADI COPRNIJE
Zdaj na Devin ne hodimo zaradi coprnije – ali pa tudi …
Čeprav je do vrha poraščen, je še vedno preprežen s potmi, kolovozi, stezami in živalskimi stečinami, tako da se nanj lahko podaš iz Podcerkve, Dan, Klanc ali še od kod in da bi se zgubil, moraš biti prav posebej nadarjen. Le kar počez nikar, zakaj prej ali slej se znajdeš v gostem, nepreglednem trnju ali mladem smrečju, ki te zlepa ne spusti ne naprej ne nazaj; brez prask je ne odneseš. V zgodnjepomladanskem popoldnevu je Devin z juga okrog pasu bel od tančice cvetočih divjih češenj, pod vrhom pa odet v prelep borov gozd. Le nekaj pravljičnih ograd je še ostalo tod, obdanih z leskovimi in kamnitimi plotovi. Pričajo, kako je davni gospodar z ljubeznijo in skrbjo očistil zemljo kamna in kako so rodovi za njim kosili, trebili grmovje in v kakšni zelo zatišni in prisojni legi, kjer ni slane, tudi zasadili tepko ali jablano. Še niže, čisto pri nogah, so rodovitne njive, kjer so Podcerklanje in Danci od pamtiveka sadili in sejali svojo pšenico, oves, repo, krompir, koruzo, korenje, peso, ajdo in proso. Tam so bili posevki varni pred vodo, ki se še zmeraj rada nepredvidljivo razlije do pod vasi. Zdaj po njivah raste predvsem trava, gozd pa se spušča vse niže in niže.
O BRINJU, PESNIKIH IN KOSCIH
Više po gozdu in med grmovjem se pletejo stečine jelenjadi in prašičev, množica ptic pa se danes prešerno ali že kar bojevito oglaša iz krošenj. Po nekdanjih košeninah se bohoti cvetoče brinje z oblački peloda ali z mladimi poganjki, pa z zelenimi ali modrimi jagodami. Brinje pesnikov Maričke Žnidaršič in Jožeta Udoviča je to. Slednji, duša izjemno pretanjenih občutij, velik um in pokončen mož, je pisal tudi o ljudeh, “zaznamovanih s trpkim brinjem ” … in o sebi:
“Moje srce je iz želja in luči,
ne zmorem biti jetnik …”
Marički Žnidaršič je bilo brinje simbol domače dežele in družabnik v sreči in nesreči.
To je to zdravilo za dušo in telo, ki je edino dalo lek za jokajoče dete, ko so ga zvijali krči. Z brinovim oljem so ga namazali okoli popka in zavili v toplo plenico – in največkrat mu je odleglo. Dragoceno zdravilo – koliko dela je bilo z nabiranjem, namakanjem, kuhanjem in prekuhavanjem, da so dobili nekaj brinovca in kakega pol decilitra olja!
Po teh strminah so včasih kosili drobno rebrno seno in čisto na vrhu žilavo, pogosto bodeče “višje”. Zdi se, da v zraku še lebdi zvok osle, ki brusi rezilo; da še udarja klepavno kladivo in švista kosa lakomno po trdi travi; da še klokota voda iz “banke” po izsušenih grlih; da veter prinaša vonje sušečega se rastlinja in preznojenih teles. Vse so do čistega postrgali in ko so zvečer kosci spet nataknili srajce na utrujena in od sonca ožgana telesa, so jim grabljice ponagajale:
” Srajca ti visi izza hlač!”
Pa so bili moški takoj za hec:
“Luba dekle – pa nazaj mi jo zatlač’!”
Zlasti, če je bilo ženšče čedno, jim je bilo veliko do tega … In nemalokrat so se menda z Devina domov po tisti gladki travnati strmini kar valili; tako, po dva in dva skupaj … Tako pravijo …
O JEZERINI, LOŽANIH IN JEZERCIH
Če bi pred desetletji kdaj avgusta pod noč sedeli na Devinu in gledali dol, je moral biti lep pogled na številne volovske, kravje in konjske vprege, ki so prihajale druga za drugo čez prelaz, visoko naložene z jezerino za nastilo ali v sili tudi za v rezanico. Vozovi so bili krepko povezani z žrdjo in porepnikom, okoli pa še z opasivnico, da se težko prigarani tovor ne bi raztresal po cesti. Tako ostra je ta jezerina ali kravina, da se lahko pošteno urežeš z njo in tudi spravilo je naporno in zoprno: kosa se hitro skrha, noge stopajo v močvirsko blato med šopi trave, sonce pripeka, domov pa ni mogoče, dokler delo ni končano …
Na vrhu voz so pod večer sedeli kosci in grabljice – a izjemoma in šele od Var’ha naprej, ko se klanec prevesi v dolino; pot je bila namreč dolga in živali se ni smelo brez potrebe utrujati. Le najmanjši otroci so včasih lahko splezali na voz že na Gornjem Jezeru, da jih ni bilo treba nesti in so razgreti, omotični, žejni in utrujeni največkrat takoj pocepali v rezko vonjavo jezerino in pospali.
Žnidaršičev France iz Starega trga je še vedel povedati, kako so Ložanje hodili kosit jezerino v Trebež. Zgodbo so menda okrog – ne brez posmeha – pripovedovali Jezerci:
Navsezgodaj zjutraj so Ložanje, gredoč skozi Gornje Jezero kosit in sušit kravino prav na široko hodili, glasno govorili, se smejali, šalili in na debelo lupili zgodnja jabolka, olupke pa po cesti metali. So jih Jezerci vprašali, kam jo mahajo, pa so se odrezali možato po loško:
“I, kam – v Trajbež vender!”
Ko so šli pod noč nazaj, so bili pa čisto tihi, komaj je prišel glas od njih in olupke, tiste od zjutraj, so po cesti pobirali. Pa so jih Jezerci nalašč spet vprašali:
“Od kej pa, od kej?”
Pa so opešani Ložanje komaj izdahnili: ” … Pa s Trajbeža …”
O KOTLIČKIH, DANAH, PODCERKVI, POKOPALIŠČIH, IMENIH, ZVONOVIH IN ZGODOVINI
Med suho travo na sončnih lehah se danes razcvetajo puhasti temno vijoličasti kotlički, nežni svišči – “svet’ga Jurja šulenci”- so tudi vmes in čez vse to vejejo sape, ki so zdaj, “o svetem Juriju, že vse žegnane in se lahko v travi sedi – če ni snega …”
Žametne smreke na severni in vzhodni strani se iztezajo proti Ulaki, z vrha pa se na zahod odpira razkošen pogled na Javornike – okamnele valove hribovja, ki ga pokriva mešani gozd vse do vrha. Med obema vojnama je zvesto skrival prepovedane kontrabantarske steze v Italijo in neštete nevarne posle s konji, tobakom in lirami, da so ljudje lažje zaslužili kak dinar. Mlado zelenino brstečega bukovja, ki se blešči med smrekami in dela Javornike čudno blizu, bo zdaj zdaj potemnil že najmanjši topli dih narave, da se bodo nepregledni gozdnati hribi spet zazdeli le velikanska modrikasta kulisa na obzorju. Letos je res zgodnja pomlad.
Tam spodaj, preko ceste, ki se pne proti Var’hu, nad Golobino, ki požira vodovje z Loškega polja in ga odvaja na Cerkniško – tam so Škrilje z zvonikom na preslico pri cerkvi sv. Urbana, ki se prvič omenja leta 1526* in vaškim pokopališčem, kjer družno počivajo Danci, Jezerci, Otočani in tisti s Klanc in Laz; vse od one generacije naprej, ki je leta 1891 za najmlajšo božjo njivo v Dolini* na kamnito vznožje Gole Gorice navozila zemljo in postavila zid, da so grobovi na varnem pred vodo, a tudi ne zasedajo plodnega polja.
Tik pod nogami Devina, malo preden se na najnižji točki z velikimi in majhnimi požiralniki konča polje, so Dane s peščenkom, s čednimi kmečkimi hišami, sivimi skednji in hlevi. Bogati stari sadovnjaki, polni mogočnih jablan, osenic, tepk in številnih sliv, segajo Devinu skoraj do kolen. Dane so najnižje ležeča vas na Loškem polju, z nemškim imenom Poden, prvič omenjene v spisih leta 1283*; Dane s tremi kapelicami in spominom na medvojno krvavo rihto v peščenku; Dane s prvimi pogumnimi zametki turizma … Njive pa so tudi na tej strani vsevprek zasejane s travo, a se prav ta trenutek še ločijo med seboj: nekoliko jih razmejujejo že nejasni jamliči iz časov, ko so jih še orali, različne pa so tudi po barvi, zakaj na tistih, ki jih lani niso niti pokosili več, stare rjavo rumene trave mlada in zelena še ni prekrila … V košnji bo le še malo ostrnic, kar bodo pokosili, bo končalo v plastičnih balah.
Zdaj pa se postavi tudi vprašanje, če je morda kakšna zveza med Devinom pri Trstu in tem našim … So ga tako res poimenovali priseljenci od tam – morda zidarji, kajti ljudski glas pravi, da so Dane zidali Italijani? Poleg tega nekateri najpogostejši priimek v naših Danah – Kandare – povezujejo z italijansko besedo “candela” – sveča … A je hkrati res, da imamo Devinov po vsej Sloveniji najmanj pol ducata, Dane pa še kakšne več … Uganka je pretežka za nedeljsko popoldne in ostaja brez pravega odgovora.
Struga Obrha, ki se začne v dveh krakih daleč na vzhodu in jugu in se tu slikovito vijuga preko polja proti požiralnikom, je danes ovenčana z belimi oblaki cvetočega črnega trna; drugo grmovje, ki jo tudi tukaj gosto obroblja, prav kot kotanje, v katerih je polno vode, je še vedno temno sivo ali črno. Toliko vode kot zdaj, pravijo, pa že dolgo ni bilo.
Za roko se Devin drži z Ulako, ki pa je pritlikavka, da o Nadleškem hribu tam naprej ne zgubljamo besed: ravno toliko ju je, da med sabo lahko držita cerkev sv. Martina in idilično pokopališče z grobovi slikarja Lojzeta Perka, partizanskega komisarja in ljudskega pisatelja Matevža Haceta pa še kakšnega znanega Starotržana ali Podcerkljana, Nadleščana ali oddaljenega Markovljana. Za slednje, ki že dolgo ne premorejo ne cerkve ne trgovine, do nedavnega še gostilne ne – pač pa imajo dva starodavna in imenitna nekdanja mlina – privoščljivo pripovedujejo, da morajo zato tako daleč pokopavati svoje mrtve, ker so se pri urejanju pokopališča v bližnjem Viševku spuntali in niso hoteli voziti zemlje zanj … Prav jim bodi! A tudi ni pametno vsega verjeti. Podcerkavska zvonova, za katera zgodovinski viri navajajo, da sta visela najprej v cerkvi sv. Petra na Ulaki*, pa ljudski glas takole oponaša, ko zvonita “h mrliču”:
“S kou-cam ze nim,
pa u jam-co ž nim!
S kou-cam ze nim,
pa u jam-co ž nim!”
Kakšni trdi ljudje so tod doma, da se še iz smrti norca delajo?!!
Je pa res, da je zgodovina obeh pritlikavcev bogata: Nadleški hrib se hvali s komaj zaznavnimi ostanki neke rimske (vojaške?) gradnje in na drugi strani v Nadlesku z znamenito staro fresko v cerkvi sv. Jedrt; Ulaka pa z (odnešenimi) izkopaninami iz prazgodovinskega, menda Japodskega mesta Terpo, s povsem izginulo cerkvijo sv. Petra in mogočnim spomenikom žrtvam NOB iz vse doline, ki sta ga postavila arhitekt Glanz in kipar Kalin. Najbolj živ pa je žalostni spomin na medvojne italijanske poboje v njenih gmajnah.
Podcerkev, obdana s prav takimi starimi sadovnjaki kot Dane, pa se od sv. Martina razteza dol po hribu prav do tiste točke, ko voda zanesljivo nikoli ni prihajala. Brez pasočih se konj pod sabo pa ne bi bila, kar je … Z juga tudi njo strogo gleda Snežnik, z zahoda pa jo obdajajo mila zelena polja, preko katerih se še včasih spomladi in jeseni razlije voda iz Obrha. Takrat se v njej zamišljeno ogledujejo Javorniki … in o tem bi človek, ki je tu preživel otroštvo, lahko razneženo pripovedoval brez konca …
PRIPOVEDI ZA KONEC, POPOTNIKU ZA ZAČETEK
Če prideš od daleč, lahko izstopiš iz avtobusa v Starem trgu in jo čez Mandrge in Ulako mahneš proti Podcerkvi in naprej na Devin ter proti večeru v Danah, pri Var’hu ali celo na Gornjem Jezeru spet sedeš nanj. Za kaj daljšega si lahko omisliš še skok na Križno ali Racno goro, morda na Loški grad. Lahko se poti lotiš bolj zahtevno: iz Starega trga do Markovca, zlezeš na Racno goro – coprniško in padalsko odskočišče loške regije, nato proti Knežji njivi in čez Kneška vrata mimo Vodic v stari Lož – mimogrede skočiš gor na slikovite ruševine Pustega ali Loškega gradu – nato čez Grič-kapelico in Podlož na Križno goro z znamenito romarsko cerkvijo, od tu pa navzdol mimo Svete Ane in čez Ulce na Ulako, skozi Podcerkev in čez Devin v Dane ali naprej proti Var’hu. Tega bo potem dovolj ali celo preveč za ves dan. Poti po nenaseljenih krajih sicer niso posebej označene za pohodnike (razen del med Starim trgom in Knežjo njivo, kjer gre E6 ter poti na Križno in Racno goro), vendar so – večinoma, razen bližnjic – dobro urejene. Le preveč drzno v globino gozdov, še posebej na ono stran proti Javorniku in Snežniku brez dobre karte nikar, tudi če te ni strah medvedov. Pa srečno!
3. 12. 2022
Gospa Gačnikova, ki zgodovino Loža zelo dobro pozna, je v dopolnitev teksta k sliki povedala naslednje:
Na sliki sta dve domačiji: lesena je po domače Bunkarjeva, lastnika Matevža Mlakarja, zidana za njo pa je Repeževa. Stali sta tik pod stopnicami k cerkvi sv. Petra. Bunkarjeva je imela gank okoli in okoli, česar se je iz otroštva spominjala Urbanova Milka, vrstnica Bunkarjevih deklic.
Obe hiši sta bili med vojno popolnoma požgani. Repeževo je po vojni obnovila Obnova, vendar je bila ta vrhhlevna hiša v novejšem času podrta in zdaj na njenem mestu stoji nova, moderna hiša, medtem ko sledu za leseno Bunkarjevo ni nobenega več. V Repeževi je še po vojni živela Angela, ki je bila poštarica oziroma “pismonošinja”kot se je sama najavila, ko je potrkala na hišna vrata …
15. 12. sledi še naslednja dopolnitev:
Repeževa hiša je bila edina s tem imenom v Ložu in je že bila vrisana v starem zemljevidu Loža, tako da smemo sklepati, da je to bila domačija Filipa Jakoba Repeža, učitelja, skladatelja, pesnika in organista na Križni gori. O njem je več pisal Janez Kebe v knjigah Križna gora nad Ložem iz leta 1987 ter Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996. Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica poseduje vsaj eno pesmarico omenjenega izredno prizadevnega avtorja, ki je v letih 1757, 1764 in 1770 izdal tri pesmarice z nabožno vsebino. Zanje je prosil ribniškega naddiakona Janeza Kobala: “…takole prosim pohleunu, da bodo od nyh dobrute milostvo pregledane inu skusi nyh gnadlivo pomuč na svitlobo inu drukat dane, potlej tim romarijam, kir krainsku brati znajo, vunkej talane.”
Filip Jakob Repež, organist in učitelj, ki je v treh pesmaricah zapustil 40 pesmi, ki so se pele na Križni gori, je bil rojen 12. 4. 1706 v Cerknici, umrl pa je 11. 10. 1773 v Ložu. V Lož se je preselil 11. 2. 1726, kjer se je poročil s Terezijo Ošaben.
Po zaslugi Rada Kregarja imamo zdaj na ogled fotografijo hiše, ki domnevno stoji na mestu, kjer je živel ta zaslužni mož s svojimi 13 otroki in nosi tudi njegovo ime.
Slovarček:
- víšje: trda trava z najvišjih hribovskih travnikov
- banka: ploščata lesena posoda za vodo, narejena iz kratkih dog in okovana, neke vrste zelo kratek sodček za nošenje na hrbtu ali v roki, namenjena preskrbi z vodo za pitje pri delu, zlasti v košnji.
- Ložanje: prebivalci mesta Lož, v širšem pomenu pa prebivalci Loške doline
Viri:
- Slovenski etnografski muzej
- J. Udovič, Pesmi, CZ, Lj. 1988
- J. Kebe: Loška dolina z Babnim pojem, Družina, I996
- A. Avsec et al.: Notranjski listi I., zal. EPID-PARALELE, Lj., 1977
- France Žnidaršič, Stari trg, zapis pripovedi
Kraj: Lož
Datum: 1926, domnevno dvajseta leta 20. stoletja
Avtor: Rado Kregar
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: —
Oblika: datoteka
RSS - Posts
Zelo lep zapis.