Stare slike

O Gojku Pipenbacherju in njegovi življenjski poti ni bilo napisano skorajda ničesar. Znano je bilo, da je pred drugo svetovno vojno deloval v Fotoklubu Ljubljana in da je bil sposoben ljubiteljski fotograf. Nekdo mi je povedal, da ob cesti na Vrhovce živi njegova žena Amalija Pipenbacher, ki mi je ob mojem obisku 5. maja 2002 prijazno posredovala podatke o njegovi življenjski poti in mi hkrati podarila 3 družinske fotografije, ki sem jih pred dvema letoma poklonil Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani.

* Pipenbacherjeva mati Karolina Wowes je bila pianistka na Dunaju, 1896. (MNSZS)

Goko Pipenbacher se je rodil 4. junija 1902 v Gradcu. Izhajal je iz zelo izobražene družine. Njegov oče Josip Pipenbacher je bil profesor doktor latinskega in grškega jezika, medtem ko je bila njegova mati Karolina Wowes pianistka na Dunaju. Po starših je imel Gojko smisel za jezike, saj je aktivno govoril nemško, francosko, rusko, češko, italijansko in angleško. Strojno fakulteto je obiskoval v Ljubljani in na Dunaju. Zanimali so ga številni stroji in avtomobili, tako da je imel že pred drugo svetovno vojno lastno avto šolo. Svoje tehnično znanje je koristno uporabil pri ukvarjanju s fotografijo. Tako je bil leta 1939/40 predsednik Fotokluba Ljubljana. Svoje znanje tujih jezikov je pred vojno unovčil tudi kot turistični vodič in delavec pri turistični agenciji Putnik v Ljubljani, današnjem Kompasu. Turiste je pozimi vodil na smučanje v Italijo in Francijo in verjetno obenem vneto fotografiral. Bil je tajnik “Zveze za tujski promet.” Gojko se je ukvarjal tudi z veslanjem. Ohranila se je fotografija, kjer ga vidimo kot skifista na reki Ljubljanici.

* Gojko Pipenbacher pred drugo svetovno vojno kot skifist na reki Ljubljanici. (MNSZS)

Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v redno vojsko Tretjega rajha in bil poslan na ozemlje današnje Slovenije, kjer je dezertiral iz vrst Wehrmachta in se priključil OF, kjer je sodeloval z Alešem Beblerjem. Tudi njegova žena Amalija Pipenbacher je bila aktivistka Osvobodilne fronte.

V partizane je odšel po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Ob prihodu v partizane je bil najprej zadolžen za partizansko mehanizacijo; pa tudi zaradi vozniških izpitov je bil veliko na terenu. Skrbel je, da bi se čim bolj ohranila dragocena mehanizacija. Zaradi povečane potrebe po organizaciji partizanske fotoreporterske službe in po propagandnih fotografijah je bil že konec oktobra 1943 zadolžen za organizacijo fotoreporterske službe v 18. diviziji. Gojka Pipenbacherja kmalu zasledimo med enotami 7. korpusa. V začetku decembra 1943 je bil imenovan za fotoreporterja Agitpropa. Njegova naloga je bila organizirati fotoreportersko mrežo po enotah 7. korpusa. Iz njegovih poročil lahko ugotovimo, da je bilo fotoreporterstvo dobro organizirano, saj nam Pipenbacher v poročilu omenja že obstoječe fotoreporterje, fotografski material in fotoaparate. Ves fotografski material 7. korpusa je bil skrit in zakopan na točno določenem mestu.

* Lep posnetek pohoda partizanske kolone v Gorski kotar konec leta 1943. (MNSZS)

Pipenbacher je bil nato zadolžen, da v Propagandnem oddelku 9. brigade pomaga organizirati fotoreportersko službo. S seboj je imel fotoaparat znamke “Voightlander – Vito.” Zanimive so tudi opazke, ki jih je imel Gojko o tem fotoaparatu, češ da je izrazito amaterski, tako da z njim ni mogoče opravljati poklicne fotoreporterske službe. Pipenbacher nato nadaljuje:” če naj bi se fotoreportaža opravljala poklicno, torej tako, da bi bila dorasla vsem zahtevam, in da bi bila po svojih uspehih enaka fotoreportažam drugih vojskujočih se držav, bi bilo nujno potrebno nabaviti poklicni fotoaparat z vsemi pritiklinami in to npr. fotoaparat Leico …” Pipenbacher v svojem poročilu dodaja tudi vse tehnične lastnosti, ki bi jih moral imeti profesionalni fotoaparat. V tej zvezi omenja aparat za zažiganje bliskovnega prahu (bliskovico) in napravo z žarnicami in baterijami ter električni svetlomer. Povedano nam dokazuje solidno tehnično znanje o fotografski tehniki in fotografski opremi. V poročilu so omenjeni tudi fotoreporterji Škodlar, Koprivec in Mazovec, ki so bili v 18. diviziji organizatorji fotoreporterske službe. Prvi vodja fotografske sekcije GŠ Slovenije je januarja 1944 postal Ivan Trobec, ki mu je sprva pomagal Gojko Pipenbacher. Njegov odhod iz 7. korpusa je žal negativno vplival na razvoj fotoreporterstva na območju 7. korpusa. Gojko ni bil samo dober organizator fotoreporterske službe, temveč tudi dober fotograf. Njegovih različnih tematskih fotografij se je kar nekaj ohranilo, čeprav večina posnetkov ni dovolj ostrih zaradi tega, kot je že sam omenil, ni imel dovolj dobrega fotoaparata. Kljub temu je v drugi polovici novembra 1943 naredil nekaj izredno lepih raznovrstnih in pričevalnih posnetkov 18 divizije na poti v Gorski kotar in 14. Divizije, ki je 30. decembra 1943 s Kočevskega odšla v Belo krajino.

* Deveta brigada na pohodu v Gorski kotar decembra (MNSZS)

* Enote 14. divizije na poti proti Suhorju, Bela krajina 30. decembra 1943. (MNSZS)

* Lojze Potokar med popravilom lončene peči novembra 1943. (MNSZS)

* Partizani pri maši novembra 1943. (MNSZS)

* Portret neznanega partizana verjetno v Polomu blizu Kočevja novembra 1943. (MNSZS)

* Na fotografiji so partizani 9. brigade v Polomu (blizu Kočevja) novembra 1943. Odhod mornarjev in navtičarjev v mornarico na otok Vis na poziv Vrhovnega štaba. (MNSZS)

Njegova posnetka pohoda v Gorski kotar s konca leta 1943 sta delo fotografa s smislom za atmosfero in ambient. Podobe so poleg pričevalne vrednosti tudi likovno precej privlačne. V izraziti skrbi za razporeditev, kompozicijo ter uravnoteženost temnih in svetlih delov lahko z gotovostjo zaznamo umetniške pristope, kakršne so pred vojno cenili v ljubljanskem fotoklubu. Njegove posnetke vijočih se kolon lahko primerjamo s posnetki legendarnega Jožeta Petka, ki je posnel pohod XIV. divizije na Štajersko, tako kot tudi s posnetki, ki jih je v svoj fotoaparat ujel Franjo Veselko s pohoda Cankarjeve brigade med nemško ofenzivo oktobra 1943. In Bračičeve fotografije pohoda združene 3. brigade Ivana Gradnika čez Trnovski gozd z nalogo, da se avgusta 1943 vključi v XIV. Divizijo. Ti posnetki dolgih vijočih se kolon so pomemben segment slovenske medvojne fotografije, saj s povednostjo in sugestivnostjo presegajo dokumentaren nivo. Prav tako sta bila tako Petek kot tudi Veselko vidna in pomembna organizatorja fotoreporterske službe. Petek na območju IV, operativne cone na Štajerskem, Veselko pa je bil vodja Fotosekcije SNOS v Črnomlju.

* Pohod 9. brigade v Gorski kotar novembra 1943. (MNSZS)

* Partizani ob ognju med pohodom 9. brigade v Gorski kotar novembra 1943

* Drugi z desne Gojko Pipenbacher, Dragatuš, Bela krajina aprila 1944. Foto Vladimir Klaus – Klis. (MNSZS)

Gojko Pipenbacher je pred koncem druge svetovne vojne deloval kot obveščevalec na Dunaju, saj je obvladal dunajske dialekte. Konec leta 1945 je prišel z Dunaja domov. Po vojni je deloval predvsem kot šolnik in književnik. Krajše obdobje pa je kot direktor, vodil tudi prehrambno podjetje TOZD Žito, predhodnico današnje živilsko-predelovalne družbe Žito Kmalu nato je postal upravnik traktorske postaje v Murski Soboti, zadolžen za kmetijsko mehanizacijo. V letih 1945 – 1948 je bil tudi član Fotokluba Ljubljana. Ukvarjal se je z različnimi področji: bil je pevec in predsednik Invalidskega pevskega zbora, predaval je motoroznanstvo v šoli za tankiste na Vrhniki in bil sodnik za avtomobilske dirke pri Avtomoto zvezi. Gojka ni zanimala samo mehanizacija in strojništvo, temveč tudi jeziki in raba slovenščine. To potrjuje še danes aktualno pismo dne 19. 4. 1969, ki ga je pisal svojemu profesorju. Navajam:” Ko sem bil še majhen, smo imeli – vsaj tako se mi danes zdi – bolj občutljiva ušesa za lep slovenski jezik, kot ga ima v povprečju današnja generacija. Končno to ni niti čudno. Danes o nekih čistih nosilcih kakega narečja (z vsemi njegovimi posebnostmi) sploh ne moremo več govoriti, ker so se ljudje tako pomešali, da je že vsakdo izgubil občutek za to, kaj je njegovo in kaj je prinešeno v njegovo okolje – pa je postal nekritičen in nedosleden, Žal so med nami tudi taki, ki bi se radi prikupili določeni osebi ali določenemu krogu, pa govore, ali vsaj skušajo govoriti tako kot slednji, pri tem pa za kopiranje nimajo niti priučene kritičnosti niti niti dovolj izostrenega posluha”… Gojko Pipenbacher je umrl 25. novembra 1977 v Ljubljani.