1963 Stari trg – Zgradba TVD Partizan
Fotografija je nastala ob telovadnem nastopu za 1. maj 1953 na nogometnem igrišču pred stavbo TVD Partizan v Starem trgu. Zgradba na fotografiji je bila v naslednjih letih obnovljena.
Zgodba, ki sledi, sodi v čas kakšnih deset let kasneje.
1900 Ljubljana – Stavba sodišča
Fotografijo sem že pred nekaj leti našel v kupu fotografij nekje doma v Ložu. Stavba na fotografiji se mi je zdela znana, a nisem vedel, kje naj bi bila.
1980 Pekel pri Borovnici – Pod slapom
S palico v roki čepi Stane Čeček, ob njem sedi Valentin Bavdek.
Zadaj s št. 14 je Boštjan Koščak, ob njem Franc Opeka. Boštjan je oblečen v majico s številko 14. To je bil dres košarkarske Trim lige, kjer sta igrala tudi Franc in Stane.
1935 Stari trg – O misijonski igri in številu bogov
Fotografija neznanega avtorja je izposojena iz zbirke Župnišča Stari trg. Glede na zapiske na zadnji strani in prisotnost duhovnika Lušina na njej sem sklepala, da je bila posneta tik pred vojno, a sem v knjigi Loška dolina z Babnim poljem našla oceno, da gre za čas okoli leta 1934.
1975 Beograd – Ivo Andrić
Na rakovški krajevni praznik, 13. marca 1975, je umrl Ivo Andrić, prvi in edini jugoslovanski Nobelov nagrajenec za literaturo. Ta mu je bila podeljena za roman Most na Drini. Rodil se je leta 1892 (kot Tito) v kraju Dolac ob Travniku. Nagrado je prejel leta 1961 za roman Most na Drini. Napisal ga je že leta 1945. Slovansko književnost in zgodovino je študiral v Zagrebu, Krakovu, Gradcu in na Dunaju. Leta 1924 je doktoriral na temo Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine. Med vojnama je bil pooblaščeni minister in izredni poslanec jugoslovanske vlade v Berlinu. Po izbruhu vojne je zaradi nesoglasij z vlado v Beogradu podal ostavko s položaja ambasadorja. Bil je tudi diplomat. Najprej so ga postavili za uradnika v Vatikanu. Kasneje je delal na konzulatih po skoraj vsej Evropi: Bukarešta, Trst, Gradec, Marseille, Pariz, Madrid. Po konzularni karieri je bil tajnik stalne delegacije Kraljevine Jugoslavije pri Društvu narodov v Ženevi. Med drugo svetovno vojno je živel odmaknjeno v svojem beograjskem stanovanju.
Rakek 1979/80 – 8. b razred
Čepijo: Anica Urbas (Unec), Samo Rozman Zorman1 (Rakek), Jolanda Zalar (Rakek), Marija Šivec (Rakek), Marjetka Modic (Ivanje selo), Marjetka Urbas (Rakek), Romana Nagode (Rakek), Maja Gnezda (Unec) in Bine Zemljak (Unec).
V drugi vrsti čepita Aleš Modic (Rakek) in Franci Ileršič (Rakek).
Stojijo: učiteljica Antonija Meden, razredničarka Silva Kogej, Sandi Homovc (Rakek), Mojca Primožič (Unec), Jolanda Ilenič (Rakek), Stane Matičič (Unec), Vinko Urbas (Unec), Tone Modic (Ivanje selo) in Marko Nagode (Rakek).
1966 Kettara – Nesreča na gradbišču
Gradnja rudniškega stolpa v Kettari je počasi napredovala. Fotografija, posneta 20. julija 1966, le dva dni pred nesrečo, prikazuje Willicha in Uroša Domicelja na rudniškem gradbišču. Za njima stoji voznik tovornjaka. Uroš je v kratkih hlačah in beli majici, zanimivo, da brez zaščite proti soncu, v nogavicah ter sandalih. Waldemar Willich je bil član ekipe Vernschacht. Na hrbtno stran fotografije je Uroš zapisal: “Pod julijskim soncem je lahko razlagati pred turmom, na turmu pa malo težje! Z mano je Willich!” Pod P.S. je še napisal: “Ali niso hlače malo dol zlezle?”
Zadaj je videti, kako je od aprila dalje “zrasel” železobetonski stolp. Možaka se sproščeno pogovarjata, Uroš ne sluti, kaj ga bo doletelo čez dva dni.
več..
Po stoletjih, ki so jih Slovenci preživeli pod tujo nadvlado, poleg tega razdeljeni po različnih deželah (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška, Trst) so se jim po koncu prve svetovne vojne do neke mere uresničile želje po Zedinjeni Sloveniji iz leta 1848, čeprav v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V tem okviru moramo gledati na pričujočo okrožnico Deželne vlade z dne 8. marca 1921, katere osnova je bila okrožnica Narodne vlade z dne 31, novembra 1919 (pravilno bi bilo 1918).
1945 Veliki Otok – Poljska bolnica
Še nobena vojna ni prinesla nič dobrega. Poleg ostalega zla so na žalost del vsake vojne tudi mrtvi in ranjeni. Oskrba ranjencev je med vojno še posebej zahtevna, saj jih je treba pred sovražnikom skriti ter v težkih in pogosto improviziranih pogojih tudi oskrbeti. Na območju današnje republike Slovenije je med drugo svetovno vojno delovalo veliko tajnih bolnic. Nam najbližje so bile Snežniške partizanske bolnice in Ogenjca, najbolj znani pa sta Bolnica Franja in Bolnica Pavla.
Slika bi bila vredna prostora v kakem etnografskem muzeju. Bolj nazorna in realistična ne bi mogla biti, saj je živ prikaz nekega tipičnega trenutka skromnih notranjskih kmetov leta 1954: ročno pokošena visoka in zrela trava, ki je postala debelo seno, tri generacije družine z najmlajšim vred pri delu, prevoz senenega voza s kravjo vprego … Kar čutiš, kako šumijo in dišijo suhe bilke, kako žge sonce, kako vonjajo prepotena telesa, kako nervozna je krava, ki jo nadlegujejo obadi, kako vabi hladna senca ob robu košenine … In se čudiš, kako čista, lepo rejena in gladka je krava – spominja na očarljive kravje lepotice, ki jih je desetletja pozneje slikal Milan Rot … Je ravno zamukala ali se z zamahom glave otepa muh? Kakšne pasme je? Simentalka, matafonka, starodavna pincgavska? No, seno je treba za vsako ceno pospraviti danes, preden bi ga zmočil naliv ali ovlažila rosa. Nujno ga bo tudi takoj zmetati na štalo ali v skedenj, da bo voz, ki še ni gumar, ampak ima tradicionalna lesena okovana kolesa, pripravljen za jutri … Tri tone sena je treba pripraviti za eno žival, pravijo, to pa je veliko, če moraš vse narediti na roke … Je bila nedelja, da je domača hči prišla k staršem in bratu z družino na pomoč in obisk?
Stare slike 