Preskoči na vsebino

1926 Unec – Učitelj Andrej Kenič (1884 -1965)

26. 11. 2022

Andrej Kenič, učitelj, rojen 14. 11. 1884 v Grobišču pri Postojni, umrl 4. 3. 1965 na Rakeku, kjer je s svojo ženo Ivo tudi pokopan.

Očetu Antonu, kmetu (kajžarju) in materi Antoniji Milharčič iz Grobišča 21 sta se rodila sinova Andrej in Franc ter hčerka Marija.

Andrej se je poročil z Ivo Gorup (poštno uradnico) rojeno 2. 4. 1893 iz Žej 1, hčerko Ivana Gorupa in Ivane Maver. Poročil se je v Ljubljani – Župni urad Marijinega oznanjenja 24. 7. 1929.

več..

1958 Unec – Gledališče v gosteh

25. 11. 2022

Na sliki so igralci Slovenskega kulturno-umetniškega društva (SKUD) Unec, ko so gostovali v Logatcu. Žal se ne ve, kako je bilo igri naslov.

več..

Cerknica 1975/76 – 2. a razred

24. 11. 2022

Fotograf Bajček je takole postavil 2.a razred. Nekatere je kot kaže uspel nasmejati, drugi so ostali bolj resni, nekateri zamišljeni. Uspešno so že preskočili prvo stopnico, sedaj se že bližajo koncu 2. razreda. Pred njimi je še dolga pot, da zaključijo osnovnošolsko izobraževanje.

več..

1926 Stari trg – Mandrge in zgodba o Mihaelu

23. 11. 2022

Slika je izposojena iz Slovenskega etnografskega muzeja, njen avtor pa je arhitekt, scenograf in publicist Rado Kregar, ki jo je posnel domnevno nekoč v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, na njej pa piše, da gre za Stari trg.

V Kregarjevi zbirki so tudi čudovite slike starih stavb iz Prezida, Loža, Žerovnice, Nove vasi, Dan (grablje pred Golobino, slikano po letu 1930), Pudoba, Kozarišč, Markovca, Podgore; precej jih je tudi iz Cerknice.

več..

1909 Mahneti – Hiša številka 9

22. 11. 2022

Na fotografiji je hiša Mahneti številka 9. Po preštevilčenju danes nosi številko 3. Zgornja fotografija je iz leta 2001.

več..

Nova vas 1954/55 – 4. gimnazija z razredničarko

21. 11. 2022

Slika je iz zaključka šolanja dijakov v Novi vasi. Tokrat so se pred neznanega fotografa postavili učenci v družbi svoje razredničarke Slavice Casol. V današnjih časih je valeta zaključna prireditev z manjšo zabavo. Takrat temu ni bilo tako. Nič praznovanja, le šopek pripet na prsih, slikanje in domov. Srečni, da so prispeli na cilj in hkrati prestrašeni, saj se podajajo v neznano, svojim ciljem in usodam nasproti.

več..

1942 Rakek – Razglednica

20. 11. 2022

Razglednica Rakeka je nastala pred letom 1938. Merilo za določitev letnice je cerkev. Kako so njive položne. Še jaz se spomnim takšnih. Sedaj se del na levi vedno bolj ugreza. Prepričana sem, da je spodaj jama. Ne bo dolgo tega, ko bomo tudi mi imeli atrakcijo, ne le Postojna.

več..

1937 Selšček – Vas s Slivnico v ozadju

19. 11. 2022

Miloš Toni, brez katerega te strani in teh objav ne bi bilo, tukaj zapiše: “Odlična slika. Lahko bi pripravil zelo drobne izreze. Spredaj je Mačkova kovačija, levo Strgulcova hiša. Ljudi bi se dalo prepoznati. Leva (vzpetina) je Medvednica, desna pa Slivnica. Skupina ljudi na sliki se je vzpenjala po grebenu proti Špički. Po sencah sodeč, je bilo pozno popoldne, pozno jeseni ali spomladi.”

več..

1973 Slovenija – Mobilni telefoni

18. 11. 2022

220401 Stareslike Mobilni telefoni

Naš rojak in vizionar Nikola Tesla je že leta 1909 zapisal, da bo moč v prihodnosti prenašati brezžična sporočila po vsem svetu. Predvidel je celo napravo, ki ne bo večja od ročne ure in bo omogočala prenos govora, glasbe in slike širom sveta. Prvi javni telefonski pogovor je bil opravljen 3. aprila 1973. Med sprehodom po New Yorku je Martin Cooper s prototipom mobilnega telefona, imenovanega cegu, poklical vodjo razvoja konkurenčnega podjetja. Prenosni telefon si je želel že od tedaj, ko je videl, da to zmore tudi James Bond v svojem filmu.V Ameriki so prišli prenosni telefoni v uporabo leta 1984. Razvoj mobilnega omrežja v Sloveniji pa se je začel leta 1991, ko je bila ustanovljena družba Mobitel. Aparati so bili težki in strastni požiralci energije. Težave je povzročala tudi nezdružljivost sistemov. Julija 1991 so v Sloveniji priklopili prve naročnike. Cena priključka naj bi bila 99.000 dinarjev (po Markovićevem tečaju 14.130 nemških mark), plačali so »le« osem tisoč mark. Porast mobilne telefonije se je začel leta 1988. Takrat je Mobitel lansiral znamko Mobi. Telefoni so postali cenovno dostopni vsem. Klicanje je bilo omogočeno s predplačniškimi karticami. Najuspešnejša Mobija sta bila Mobireglja (zgoraj na sliki) in Mobičuk. Sledili so še drugi paketi, imenovani po slovenskih pticah: Mobidetel, Mobibelka, Mobikosec. Slike teh ptic so bile tudi na karticah za »polnjenje« mobilnega telefona.

SLIKA 2
Čuk je bil v rumeni ali zeleni barvi in lažji kot reglja. Ravno tako je omogočal dve uri pogovorov. Namenjen je bil mlajšim uporabnikom. Starši so ga lahko zaklenili tako, da je delovalo le devet številk za hitro klicanje.

SLIKA 3
Reglja je imela preprost zeleno-črn zaslon, ki je »zmogel« le dvanajst znakov besedila. Ni imela ure. Nastavljenih je bilo nekaj melodij, ki smo jih znali vsi na pamet. Jaz sem imela naštimano konjenico v napadu. Baterija je v stanju pripravljenosti zdržala 83 ur oziroma naj bi. Zdaj, ko imamo, se moramo pogovarjati. Kakšno stanje pripravljenosti neki! Pogovarjal si se lahko dve uri. Za ene premalo, za druge za cel mesec. V 14 dneh so prodali enajst tisoč paketov reglje in tri tisoč petsto čukov.

Vsi vemo, da moški ostanejo otroci, le igrače so vedno dražje. Tako je bilo z mojim stricem in tako je z mojim sinom. Filozofija genov je res neverjetna. Takoj, ko so se pojavile Mobireglje, sin nujno eno rabi. Skrajni argument je bil, da ga bom lahko vedno poklicala. Kot da sem ga kontrolirala! Šla sva na rakovško pošto in kupila Mobiregljo. Cena paketa je bila 19.900 tolarjev (moja plača je bila 117.238 tolarjev). Sin je bil tudi jamar. Problem je nastal, ko so šli v kakšno jamo, ki se nahaja tam, kjer se parijo volkovi in ni bilo signala.

»Strokovnjaki« so ugotovili, da je to zato, ker ima telefon premalo hercev. Na herce se pa ne spoznam, razen na tiste pri pokru, in nimam pojma, kaj to pomeni oziroma če to dejansko drži. Sklep je bil, da je treba kupiti nov telefon. Ampak ne kar enega, ker takega že imamo. Ne. Treba je bilo iti v Italijo po boljšega in seveda dražjega. Izbral si je lepega, kovinsko modre barve. Ker je sin povedal, zakaj rabi nov telefon (ker star ne »vleče«), je trgovec dejal, da ima ta pa toliko hercev, da bo vlekel tudi v Baški grapi. Kako neki je vedel zanjo? Smo ga kupili. Če bolj natančno povem, ga je vzel sin, plačala pa jaz. V spominu imam številko 80.000. Ne vem pa več, ali je bil toliko lir, ali je imel toliko hercev. Kmalu za tem je nastopil 31. oktober. Kot vsako leto sem peljala mamo na pokopališko turnejo. Ko smo bili le še tri ovinke od tetine hiše, je mama sinu rekla: »Zdaj pa le pokliči teto Olgo, da bo vedela, da prihajamo.« Je klical pa telefon ni delal. Ni bilo signala. Mi se nismo spomnili, da brez oddajnika ne dela, trgovec pa je živel v razviti državi, kjer je bil oddajnik za vsakim vogalom, pa tudi Italija je precej ravna in verjetno ni pomislil, da imamo v Sloveniji le en par oddajnikov.

SLIKA 4
Paket mobireglja je poleg telefona vseboval kartico Sim s telefonsko številko, kodo PIN/PUK, vrednostno kartico za tisoč tolarjev, navodila za uporabo sistema Mobi in telefonskega aparata, polnilnik baterije, zaponko za pas, garancijo, povratnico z vprašalnikom, pogoje poslovanja, certifikat in cenik. Vse to je še nekje doma. Razen telefona in kartic nisem našla. Še ne. Ko je sin dobil nov telefon, sem tole regljo podedovala jaz. Nekoč sem ga nekaj vprašala, kako se naredi. Dejal mi je: »Ne vem, kako si gimnazijo naredila, če še telefonirat’ ne znaš.« Znam, samo na onega starega. Pa še to. On je imel telefon, ko je še v osnovno šolo hodil. Ko smo dobili stacionarne telefone, sem bila jaz že na pol poti do penzije, ko smo dobili mobilne pa že skoraj tam. Nosila sem zataknjenega za pasom, dokler mi ni starejša kolegica-psihologinja rekla, da telefon seva, jaz ga pa nosim pri ledvicah. Potem sem ga nosila v roki in ga ob prvi priliki pozabila na kotličku v WC-ju. Tam ga je našla prav ta sodelavka in mi ga prinesla. Kako smo včasih sploh preživeli brez mobitelov.

SLIKA 5
Da bi reglja lepše izgledala, so bile prednje ploščice na voljo v različnih barvah. Možno je bilo kupiti manjšo anteno in zmogljivejšo baterijo. Potem je prišla Nokia 3310. Telefon je bil uspešnica v svetu in najbolj razširjen telefon v Sloveniji. Prodajati so jih pričeli leta 2000 in do leta 2005 so jih prodali 126 milijonov. Če drugega ne, je bila baterija nadpovprečno zmogljiva. Imel je še druge funkcije, ki jih dotedanji mobiji niso imeli: glasovno izbiranje številk, računalo, opomnik in časovnik. Ko si je sin kupil ta telefon, sem dobila italijanskega. Nokio pa ne dolgo za tem, ki si je nabavil Blackberryja. Nokia je bila res fejst, z menijem za butle in sem takoj zapopadla. Nekega dne je prišel domov od nekod in prvo, kar mi je rekel: »Veš, mati, en gospod Ericsson je živel. Izumil je prenosni telefon. Prenosni se imenuje zato, ker ga lahko nosiš s seboj.« Ja, me je klical, pa se nisem javila, ker sem bila na njivi. Blackberry je bil prvi pametni telefon, s katerim si lahko pošiljal elektronsko pošto. Tudi tega sem dobila, ko si je kupil prvi pametni telefon. Pametnega telefona sem se otepala z vsemi štirimi, dokler se je dalo. Končno me je postavil pred dejstvo, da ga le še jaz nimam in da bom dobila njegovega, ker on rabi novega. Zdaj sva tudi midva s telefonom pametna – vsak po svoje. Če česa nisem znala, je me podučila osemletna vnukinja. Namestila mi je tudi aplikacijo Viber, »da se bova lahko zastonj pogovarjali« in še nekaj drugih aplikacij, ki naj bi jih potrebovala. Kasneje sem porabila cel, dan, da sem pogruntala, kako jih odstraniti in to tudi naredila. Nimava se rada, moj pametni telefon in jaz, nekako pa le peljeva.

SLIKA 6
Na levi je današnja telefonska kartica, na desni pa Mobiregljina. Zmogljivost kartice je obratno sorazmerna z velikostjo.

SLIKA 7
Tako pa sta videti kartici z druge strani.

SLIKA 8
Za potrebe starih slik sem odbrala tri kartice za polnjenje telefonskega računa. Na prvi je belka, majhna ptica iz družine poljskih kur. Kartica z njeno podobo je izšla v nakladi sto tisoč z veljavnostjo do 31. 12. 2001. Naslednja kartica ima podobo kosca. Je ptica selivka iz družine tukalice. Prisoten je tudi na Cerkniškem jezeru. Kartica z njegovo sliko je izšla v nakladi tristo tisoč in je veljala do 31. 12. 2001. Na zadnji kartici je kmečka lastovka, ki jo poznamo prav vsi, saj je prva znanilka pomladi. Nekoč mi je prijateljica reka, da bo kmalu pomlad, ker je pri njih že ena lastovka. »Daj, no«, sem ji dejala, »saj veš, da ena lastovka še ne prinese pomladi«. »Tiho bodi! Kaj pa ona ve!« Kartica z lastovko je veljala do 31. 12. 2000 in izšla v nakladi štirideset tisoč kosov. Vse kartice imajo nominalno vrednost tisoč tolajev. V službi smo imeli eno punco, ki je bila naravna rjavolaska, barvala se je pa na blond. V tem primeru je bilo to upravičeno. Nekoč nam je povedala: »Sem šla na pumpo kupit eno kartico za Mobitel za jurja. Potem sem pa vprašala, koliko stane, so se mi pa vsi smejali.« Bejž, no? Potem smo se ji pa še mi.

SLIKA 9
Na zadnji strani je številka, ki je bila pokrita z zaščitnim premazom, kot na srečkah. Po odstranitvi premaza si se držal navodil pod številko in napolnil telefon z dinarčki za nadaljnjo uporabo.

Viri:
https://www.24ur.com/novice/it/pred-38-leti-opravljen-prvi-klic-z-mobilnim-telefonom.html
https://www.muzej-nz.si/si/1939
https://old.delo.si/20let/zgodbe-dveh-desetletij/reglja-telefon-ki-je-mobiliziral-slovenijo.html
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/678005-Kme%C4%8Dka_lastovka_Swallow_Hirundo_rustica-Birds-Mobitel-Slovenija
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/678165-Belka_Rock_Ptarmigan_Lagopus_mutus-Birds-Mobitel-Slovenija
https://colnect.com/sl/phonecards/phonecard/91503-Kosec_Corncrake_Crex_crex-Birds-Mobitel-Slovenija

Kraj: Slovenija
Datum: 1973 (opravljen prvi javni pogovor z mobilcem), 2022
Fotografije: Miloš Toni
Zbirka: telefonske aparate so posodili Janez Turšič, Bojan Štefančič in Ivanka Gantar
Fotografirano: 1. 4. 2022
Oblika: fotografije

1969/1970 Stari trg – 6. b razred

17. 11. 2022

Zvedavi, simpatični, nekateri tudi nezaupljivi otroci na fotografiji so imeli na predmetni stopnji kar tri razredničarke. V 5. b je bila to učiteljica Silva Šepec, v 6. b in v 7. b Inka Trape, v osmem razredu pa sta se paralelki združili v en razred, ker je bil med šolanjem osip prevelik in je ostala v razredu le dobra polovica učencev. Nastala je nova razredna skupnost z novo razredničarko Nado Mercina, ki jih je popeljala do zaključka osnovne šole. Spominska fotografija je nastala na stopnicah pred vhodom v TVD Partizan, kjer so izvajali športne aktivnosti, si krepili telo in duha. Pred njimi je bilo takrat športno igrišče.

več..

%d bloggers like this: