1960 Jezero – Drevak – razglednica
Cerkniško jezero
Iz Rešeta proti Gorici in Pretržju
Sonce je že visoko na nebu, tam okrog poldneva.
Za drevakom in čolnarjem levo, otok Gorica, temnejši del desno se vidi del Ribiškega kota, vmes v ozadju je Otok (586 m)…
Levo od Gorice je vidno grmovje ob nasipu, ki je veliko manjše kot je sedaj. V ozadju hrib Stražišče (814 m) nad Gorenjim Jezerom.
Čolnar je pokojni Lovko Tone, Vardijanov (izg. Vrdjanov). Doma je bil iz vasi Dolenje Jezero (553 m), prva hiše na levo, tam kjer imajo sedaj Ekološko kmetijo in tudi ribiške dovolilnice boste dobili pri njih. Tradicija ribištva je že dolgo pri hiši.
Otok Gorica (570 m)
Ena izmed zgodb, kako je nastalo jezero je tudi ta. Poznam zelo kratko verzijo, mogoče me bo Jože dopolnil.
Pred davnimi leti, ko je bilo jezero še polje, so dobre vile pomagale ljudem na polju, predvsem pri žetvi. Z njimi so se zelo dobro razumele, a vedno se najde kakšen hudič. Naščuval jih je, in tako so eno izmed njih , ki je bila zelo lepa zlatolaska, ubili. Pokončali so jo s kmečkim orodjem. Na mestu strašnega zločina se je pričela dvigovati zemlja, današnja Gorica. Vse ostalo polje je bilo v trenutku zalito. Voda je zalila vas in njene prebivalce. Preostale vile so se umaknila na Slivnico…
Pretržje je del jezera med otočkom Gorica in Hlevi, sedaj bolj poznano pod imenom Ribiški kot.
” A veš, da znamo Jezerci vodo pretrgati?” me je že pred veliko leti hudomušno vprašal pokojni T’bogatih Kebeč Janez. Debelo sem ga pogledala in si mislila: ”kaj se pa ta norca dela iz mene, saj se vode ne da pretrgati.” Ja, na Pretržju jo pretrgamo, kaj ne?” Zakaj pa misiš, da se pravi Pretržje?” je nadaljeval z vprašanji, ker je v mojih očeh prebral začudenje. ”No, kaj ne? Ko je voda visoka in preplavi nasip, takrat je Gorica otok, ceste pa ni. Ko se voda umakne, se pretrga na dvoje, en del na eno stran, proti Rešetu in drugi del, na drugo stran proti Otoku. No, kaj jo ne pretrgamo?” Oba sva se nasmejala. Zgodbica mi je bila všeč.
_________________________________________________________
Jezero je mirno, rahli valčki so le desno od čolnarja – ribiča, kjer se sončni žarki lomijo in odbijajo od kristalno čiste vode. Je to kristalno jezero? Ribiška palica počiva. Čoln drevak ima ‘cigo’, nastavek za veslo, vendar čolnar vesla nima vtaknjenega vanjo.Veslalo se je vedno stoje. Vesla so bila zato dolga. | |
Avtor razglednice je foto Žnidaršič.Založil TOBAK LjubljanaPoslana je bila iz Cerknice.Vidni del žiga je v cirilici. | |
Dopolnjeno 16. 9. 2011 ____________________________________
Fotografija je bila objavljena v glasilu Glas Notranjske, v februarski številki 1962, str. 7.
____________________________________________________________
Kraj: Cerkniško jezero
Datum: približno 1960
Avtor: Jože Žnidaršič st. (dopolnjeno 2. 2. 2011)
Zbirka: Boštjan Mulec, Dolenje jezero
Skenirano: 21. 3. 2010
Oblika:razglednica
Otok Gorica
Lepo, da si se spomnila zgodbice o nastanku otoka Gorica. Poznam malo daljšo obliko te zgodbe (po Žirovniku), ki se začne z bivanjem hudiča v jami Karlovici. Domovanje vil pa je bilo na Slivnici. Po tragični smrti deklice pa so vile zapustile naše kraje.(toliko na kratko za dopolnitev).
Če pa koga zanima več podrobnosti se bom pa potrudil.
O nastanku jezera pa so znane tri zgodbe.
Lp. Jože
Drevak
Vez za vesla ima več “imen”. Jaz uporabljam trtca, trtica, zavezano z lesom, kdor ve lahko uporabi veliko vrst lesa oz. tistega ki mu prvo pride pod roke. Vez je izredno močna saj smo enkrat poskusili “pošlepat” avtobus poln otrok z namenom pretrgati trtco – ni šlo- ker je prvemu omagal motor.
Čolnar
ima veslo v rokah, ker se odriva od tal. Voda je plitva, ker se vidi travo po dnu.
Lp. Jože
Jože, hvala za dopolnitev. Če ti čas in volja dopuščata, bi že mene zanimala cela zgodba, pa mogoče še koga izmed bralcev.
Fotografija je bila objavljena v glasilu Glas Notranjske, februar 1962.
O gospodu na sliki, pa ste podali popolnama napačne podatke.
Psi lajajo in karavana gre dalje.
Anonimnež, prosim za vašo pomoč. S takšnim vašim sporočilom si ne moremo prav nič pomagati. Očitno imate boljše podatke, kot so bili nam na voljo. Prosim, če nam jih lahko posredujete bodisi v obliki komentarja, bodisi z elektronskim sporočilom.
Spoštovani Anonimnež!
Saj vem, da gre za čisto provokacijo, a ker sem danes dobre volje vam odgovarjam.
Vse črke, pike in vejice so napisane tako, da sem ponosna nanje, še bolj pa na vsebino. Če bi rekla in napisala, da je drugače, bi zanikala ves čas, ki sem ga prebila pri Vrdjanovih.
V času nastanka fotografije so bile na Dolenjem Jezeru štiri hiše, kjer so se pisali Lovko in tri hiše kjer se je reklo pri Vrdjanovih.
Dovolila si vas bom popraviti. V čolnu ni gospod. Gospodje so bili takrat samo v cerkvi. Moški v čolnu je čolnar, ribič.
Ime in priimek, ki sem ga dobila ob vstopu na ta svet nosim s ponosom. Kaj pa vi?