Skip to content

1927 Cerknica – Švedsko letalo (4)

6. 09. 2010

Prejšni <– prispevek istega dogodka –>naslednji

To je četrta porumenela fotografija, ki se je našla v starem albumu in je povezana s pristankom velikega letala na Loškem. Kot je bilo že prejšnjič omenjeno je bil pristanek zanesljivo velik dogodek. Učenci tistega dne niso imeli pouka, tako, da so si lahko organizirano ogledali prizorišče pristanka aeroplana na Loškem. Morda so si želeli še mnogo takšnih dogodkov, da bi jim odpadel pouk. Ta želja je stara tako kot šola. Vendar veselja na obrazih šolarjev ni zaznati, saj je bilo takrat življenje v teh krajih težko.

Letalo naj bi pristalo glede na podatke iz prejšnjih treh zapisov na Loškem spomladi 1927. Šolarji so se postavili na vzpetino – Loško, ki se dviga ob koncu njiv, saj jih morda ljudje, ki so pazili na letalo, niso pustili povsem blizu. Zadaj na drevju listje še ni odgnalo, iz česar se da sklepati, da je bilo zgodaj spomladi.

____________________________________________________________

Prejšni <– prispevek istega dogodka –>naslednji

Da ni bilo toplo je videti iz slike, saj so šolarji toplo oblečeni, mnogo glav pa pokriva preveliko pokrivalo.
Spominjam se pripovedovanja, da je gospa Lojzka Skuk, takrat še Lojzka Žnidaršič – Matičkova (*1918, +2005) na tem izseku spodaj levo.
Sedeči fantič, ki sedi v sredini, ima na nogah s posebnimi žeblji nakovane čevlje, da se podplati niso prehitro obrabili.

Tak način podaljševanja življenske dobe čevljev je bil takrat nekaj povsem normalnega. Ko so bili čevlji otroku premajhni, jih je podedoval mlajši bratec ali sestrica in ko so bili temu premajhni, se je dedovanje čevljev nadaljevalo.

Ni mi znano, ali je še kdo od slikanih živ. Če je, potem je star precej več kot 90 let.
Nekje na sliki je tudi moja mama. Nisem popolnoma prepričan, domnevam pa, da je na tem izseku druga z desne spodaj.
Na zadnji strani, sicer brez datuma, je otroška roka zapisala:

“Spomin aeroplana ko je padel na Loško. Ko je bila šolska mladina skupaj zbrana.”

In še podpis: Kranjc Ljudmila, Cerknica.

____________________________________________________________

Dopolnjeno: 10. 9. 2010

Na podlagi dejstev, ki so zbrana v prispevku “1927 – 1929 Cerknica – dve letali” smo lahko točno določili datum dogodka na 11. 3. 1927.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica, Loško
Datum: 11. 3. 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 16. 8. 2010
Oblika: fotografija

Prejšni <– prispevek istega dogodka –>naslednji


Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Tina permalink
    6. 09. 2010 17:21

    Uau, kaksen fin detail. Nakovani cevlji! Se nikoli jih nisem videla.

    Všeč mi je

  2. 6. 09. 2010 20:13

    Tina, mislim, da se reče okovani čevlji. Tako so jih zaščitili pred prehitro obrabo. Seveda so bili takšni le težki čevlji. Jasno, da so imeli takšne tudi vojaki med drugo svetovno vojno, kot je razvidno iz fotografije. Na fotografiji je tudi videti, da so čevlje nosili toliko časa, da so se celo žeblji obrabili. Tiho ravno niso mogli hoditi z njimi, na ledu in po kamenju je pa drselo.

    Še v šestdesetih, sedemdesetih letih smo čevlje zaščitili s “šincami” (na Blokah so rekli “plehki”). To so bile majhne in ploščate podkvice, ki jih je čevljar nabil na nove čevlje spredaj in zadaj. Mislim, da so imeli ženski čevlji “šinco” samo spredaj, ker je bila peta že itak ojačana. Na fotografiji je nekoliko večja šinca samo na najbližjem čevlju. Na salonarjih smo imeli pol manjše. Nabili smo jih na vse čevlje z usnjenim podplatom, ker se je drugače prehitro obrabil. Ko je v podplatu nastala luknja, je čevljar čevlje “potempljal”. Na obrabljen podplat je nabil in prilepil nov kos usnja.

    Všeč mi je

  3. Breda permalink
    6. 09. 2010 22:11

    Kako se casi spreminjajo! Sedaj kupujemo cevlje na kilo, cevljarji pa izumirajo. Tisti, ki so se ostali, so pa tako dragi, da je templjanje drazje od novih cevljev.

    No, moj cevljar se je ze navadil, da mi nalepi se na nove usnjene podplate gumo, saj usnjeni podplati ne prenesejo nizozemske mokrote. Ze zdavnaj je v penziji tako, da mi na seco zaracuna penzionersko tarifo.

    Nasplosno imam jaz smolo s cevljarji. Ne vem zakaj, ampak vsak mi bolj ali manj osorno rece, naj si grem kupi nove cevlje. Po mojem imajo grozen obcutek krivde, da zaracunajo za popravilo starih cevljev ravno toliko kot bi stale nove. Ampak ne razumejo, da tocno takih cevljev ni vec…

    Z mojimi zahtevami sem najbolj razkurila cevljarja Kunca. Moje Vietnamke (vojaski model gleznarjev iz zacetka sedemdesetih let) sem nosila poleti in pozimi. Profila ze zdavnaj ni bilo vec, podplat je bil gumast in luknja v njem ze kar precej velika. Pa poleti to ni bil problem, ceprav mi je ze zacela luknja delati zulje. Ko pa je zacelo dezevati, sem jih odnesla Kuncu v popravilo. Le ta se je tako razjezil, da on tega italijanskega sranja ne bo popravljal, naj si grem h Pekotu kupit normalne cevlje in kako si predstavljam, da se potemplja guma! Zabrisal jih je v kot, cevlji so leteli mimo mojih uses in bliskovito sem jih pograbila, se preden so se znasle v Kuncevi peci.

    Zgodba se je koncala tako, da me je zatozil doma, oce mi je dal denar za nove, ta stare pa sem odnesla h Urbasu. Tudi ta se je spraseval, kako bi zaflikal luknjo na gumastem podplatu z zlizanim profilom… Zadevo je resil tako, da je nalepil na podplat fliko tako kot je prisila Tinca fliko na raztrgane hlace…

    Moja noga se je dolgo privajala na debelo fliko, ampak Vietnamke sem nosila se dolgo, dolgo…

    Vcasih si zelim, da bi cevlje tudi danes podkovali

    Všeč mi je

  4. bojans permalink
    7. 09. 2010 21:23

    Tale čevljar je bil sila strog in natančen gospod. Tudi jaz sem, kratkohlačnik, k njemu nosil čevlje v popravilo, a zelo nerad, kajti moral si takojci izpolniti tri zahteve:

    1. Čevlji so morali biti brezhibno čisti, sicer te je poslal domov: “Pa prinesi, ko boš spucal!”

    2. Moral si odgovoriti na strogo vprašanje: “Čigav pa si ti?” Hja, to ni tako enostavno, kot se zdi! Od mame? Od kod je mama? A, od tam! Iz tiste hiše je, ke ne? A je oče v službi tam pa tam? Kaj pa dela? Ufff, kdo bi vedel!

    3. Ničesar se nisi smel dotikati. Razen ene izjeme. Na podstavku je bil majhen brus, tak, da si obračal kljukico, pa so se zobata kolesca čudežno ujela med seboj v zobe in se neslišno zavrtela. Ko sem ga vprašuje pogledal, je rekel: “Le daj!” In sem. Nekajkrat sem zasukal, nato pa mi je prst ušel med zobatce: “Ajs!” Potem nisem nikoli več.

    Všeč mi je

  5. Janja Kozarka permalink
    8. 09. 2010 08:02

    Tudi v Kozariščah je bil “šustar”- Majdar. Tudi ta je vedno hotel, da je dobil čiste čevlje na popravilo. Saj jim ni zamere, oni so te čevlje potem po rokah nosili…. V delavnici je bil pa vedno poseben vonj, kot nikjer drugje- po usnju. Meni je pa najbolj ostalo v spominu, da je ob eni steni imel odprto omaro, nekakšne predalčke, kamor je odlagal čevlje. Skoraj vsi so bili po plastičnih vrečkah, v tisti, v kateri si čevlje prinesel in popravljene čevlje si v isti vrečki odnesel tudi domov. Na podplat je vedno s svinčnikom napisal čigavi so – kar domače hišno ime. Ko si jih prišel iskat, je bila poleg imena zapisana še cena popravila.

    Všeč mi je

  6. 10. 09. 2010 08:45

    Ugotovili smo točen datum pristanka švedskega letala, zato sem prispevek dopolnil.

    O zmedi z dvema letaloma sem pisal v današnjem prispevku 1927-1929 Cerknica – dve letali .

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: