1930 Kozarišče (3) – Sestavljena fotografija
Kozaršče so predstavljene v vsej svoji lepoti in bogastvu tistega časa.
Na razglednici je prvo mesto dobil Grad Snežnik kot največja in najpomembnejša stavba v vasi. V sredino so uvrstili središče vasi z najpomembnejšimi stavbami – trgovino, gostilno in hišo financarjev. Za konec pa nam razglednica ponudi še panoramski pogled vasi. Vsebinsko in idejno dobro zasnovana, tehnično pa precej borno, lahko bi rekli celo šlampasto izvedena. Slike so temne, prekontrastne, dosti slabše kvalitete kot posamezne razglednice izdelane iz istih fotografij. Za povrhu so slike še neravno postavljene.
____________________________________________________________
 |
Grad je slikan iz perspektive, ki je še danes najpogosteje uporabljena. |
 |
Na razglednici je slika trgovine le izrez prvotnega posnetka. Svetujem, da si za podrobnejši ogled fotografije odprete sliko Kozarišče 1. |
Hiša na sliki je trgovina oz. po domače Šumradova hiša. Če si jo natančno ogledamo, še danes lahko vidimo obrobe okrog oken, pa svetlo ornamentalno okrasje na fasadi. Tudi sledi napisa »JANKO ŠUMRADA TRGOVNA Z MEŠANIM BLAGOM« se da videti. Prvo in drugo nadstropje je povsem obdržalo stari izgled – dve ožji okni s prečko in nadsvetlobo v prvem nadstropju, pa še dve enako oblikovani okna na podstrešju in pa tri okrogle line. Tudi frčada zanimive oblike še stoji.
Na podstrešju so običajno stanovala dekleta, ki so svojo službo našle v spodnji trgovini, saj jim je trgovec poleg službe nudil tudi stanovanje. Hiši je z desne strani kasneje prizidan vhod v prvo nadstropje s stopniščem, kar je omogočilo ločen vhod v stanovanjske prostore. To se je zgodilo potem, ko je Jankotova zadnja žena – ga. Alojzija odšla v pokoj. Z desne se vidi del gospodarskega poslopja, ki še danes ohranja enak izgled. Vidi se tudi lesen koš obešen na zid, pod streho. Na lesenem, oplankanem delu je vidno nekakšno znamenje. Žal mi ni uspelo izvedeti podrobnosti. Pred gospodarskim poslopjem pa stoji vogalni steber grede, na katerega je pritrjena mrežasta ograja. Danes je greda še vedno tam, le ograja je drugačna.
Spodnje nadstropje trgovine je danes nekoliko predelano. Na sliki se v sredini vidi vhod v trgovino. Desna polovica vrat je odprta, torej trgovina obratuje. Na desni in levi pa sta dve večji okni s polkni, okrašenimi z enakim vzorcem kot fasada. Na desni strani vrat, na levem polknu, je bržkone reklamni plakat. Okno na desni je odprto in ponuja »auslag« na ogled.
Pulkna so kasneje zamenjali z železnimi roletami, ki naj bi trgovino obvarovale pred tatovi. Namestili so jih po ropu trgovine, za katerega so brez dokazov osumili našega slavnega tolovaja Haceta.
Na desni pred vhodom ponosno stoji zajetni moški manjše postave, zato skoraj z gotovostjo zatrdim, da je sam lastnik Janko Šumrada.
Na levi strani vrat stoji mlajša ženska v beli halji, domnevam, da je njegova prva žena, ki je bila prodajalka v trgovini. Poleg stoji še ena mlajša neznana ženska, mogoče hči. Malo bolj na desno pa sta dve starejši ženski pokriti v rute in oblečene v temnejša oblačila. Skoraj zagotovo sta to dve gospodinji, ki ju je fotograf zmotil na poti v trgovino. Pred njima stoji dekle prav tako v temnejši obleki. Pred trgovino je razložen kərcəl, ki so ga otroci, željni poziranja, izkoristili za naslonjalo. Na levi strani lahko naštejem pet deklic, ki so posedle na tla. Vse so razoglave in skuštrane, četrta z leve v naročju drži mlajšega bratca ali sestrico. Na desni strani hloda stoji še osem vaških otročajev, od tega je po obleki in pokrivalih sodeč vsaj 6 fantičev. Zadnji na desni v fotografa napenja doma izdelan lok. Še bolj proti desni je še en pobalinček, oblečen v značilni beli srajčki z dolgimi rokavi, hlačkah do pod kolen, z eno naramnico in bosonog. Temu je bilo nastavljanje fotografu bržkone preveč dolgočasna zadeva, zato se je raje odpravil pogledat kaj dela oseba, ki je ravno pri delu v gospodarskem poslopju. Zdi se, kot da bi nosila nekakšne vreče. Mogoče raztovarja nabavljeno robo.
Na hribu za hišo je gost gozd. Prevladujejo listavci, vmes je tu pa tam tudi kakšna smreka. Tako je še danes.
Danes direktni pogled na trgovino zakriva lipa, ki so jo vaški fantje posadili na dan, ko je Slovenija postala samostojna.
Hiša na sredini je Jernajeva gostila. Tista na desni pa je hiša financarjev. Za natančnejši ogled slike glej Kozarišče 2
Večina fantov, ki je svojo službo financarjev dobila v Kozariščah, si je svoje življenjske sopotnice našla kar v vasi. Stanovali so v našem (Mihovem) štibəlcə. Raševič iz Črne gore se je oženil kar pri nas, z Marijo in sta kasneje živela v Beogradu. Berglez se je oženil najverjetneje v Stari trg in je kasneje stanoval na Mandrgah. Dobrovolc je vzel Uletovo. Dolgan je pa Matijevo omožil.Po natančnem in podrobnem ogledu otrok na tej sliki in na sliki trgovine se upam z gotovostjo zatrditi, da sta nastali na isti dan.
V tistem času so ime vasi zapisali tako, kot so ga takrat in ga še danes izgovarjamo Kozaršče (brez črke i). Slavisti so se enkrat pozneje dogovorili za bolj “slovenski” zapis Kozarišče. Le zakaj?? Prebivalci pa smo še vedno Kozarci in Kozarke, ne glede na slovnična pravila.
Le kdo je bil g. Škrbec iz Loža, ki je razglednico prispeval Tujsko prometnemu društvu Cerknica ?
V KNJIGI RAČUNOV, ki jo hranijo še danes v hiši, kjer je bila včasih trgovina, je precej zanimivosti:
Iz knjige je razvidno, da je bil g. Šumrada dobavitelj tudi za manjše prodajalne po Loški dolini. Njegove stranke so bile med drugimi tudi G. Ivan Palčič iz Vrhnike, G. Vinko Martinek, Staritrg, G. Alojz Baraga Pudob, G. Franjo Vilar Pudob, Cenjena gospodična N. Rek, Staritrg, Gospa Ivana Janešič Vrhnika ter Prostovoljno gasilno društvo Snežnik.
Pri njem so kupovali najrazličnejše izdelke:
- moka: ajdova, koruzna in rožičeva, riž, sol , čebula, kvas, olje , cikorija, koruza, žgana kava, kava Ia , žitna kava, ajda, slaščice, slive, kis, kaša, rožiči, čaj, piškoti, sladkor kristal, mast, rozine, ješprejn, sir, otrobe, ječmen, oves, čokolada, kandit, morska trava, krompir, dišave, mandeljni, malinovec, oranže
- slanina sušena in delikatesna, šunka
- sukanec, elastika, nogavice, gumbi, blago za obleko, rute, svila, svil trak, sukno, kotenina, vezenina, jopce, stiskači
- prti, šalice, krožniki, steklenice, čistila, metle, lavor, petrolej, milo, sveče, dopisnice, baterije, tiskovine, papir, žeblji, papir vreče, mast za čevlje, barhenta, steklenice za vkuhavanje, kolomaža
Že takrat so poznali tudi nekaj blagovnih znamk in sicer: milo Zlatorog, milo Srna, Bensit milo, milo Lehicht, kava Franch, cikorija Franck, čistila Ilirija, čistila Luna, žitna kava Proja, mast Gavrilovič, sladkor Kristal, sladkor Kocke. Večino jih poznamo še danes. Zanimivo, mar ne?
Še nekaj takratnih cen 1 kg riža = 5,60 din, 1 kg krompirja = 2din, 1 kg Petroleja 8 din, 1 kg sladkorja = 12 din
______________________________________________________
auslag = izložba; povzeto iz nemške besede za izložbo: die Auslage
pulkna = polkna
kərcəl = krcelj ali hlod
oplankan = obit, s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na vsej površini
kandit = trdi polnjeni ali nepolnjeni bonboni
šalica = (nižje pog.) skodelica
lavór =( pogovorno) umivalnik, umivalna skleda
oranže = pomaranče
kolomaža ali kulamaža = šmir (nižje pog.) = kolomŕz in kolomáz -áza, mazivo za os pri kolesu
barhenta = je na hrbtni strani kosmatena tkanina v keper, atlas ali pike vezavi.Uporabljamo ga za srajce, spalne srajce, jutranje halje, ženske in otroške obleke, tudi za telesno perilo in pižame.
štiblc =(nar.) manjša soba z vhodom iz glavnega stanovanjskega prostora v kmečki hiši, navadno za spanje
_____________________________________________________
Viri:
- Jože Ovsec, Kozarišče
- Ivanka Sterle, Kozarišče
- Knjiga računov iz leta 1929, ki jo hrani Michael Currie, današnji lastnik hiše
- Slovar slovenskega knjižnega jezika
______________________________________________________
Fotografija je objavljena v knjigi: Dežela ob Cerkniškem jezeru, Milan Škrabec, Janez Šumrada, Marjan Slabe, SO Cerknica, 1990, stran 95.
______________________________________________________
Dopolnjeno 28. 2. 2011
- V navedeni knjigi je kot avtor fotografij na razglednici naveden Foto Bavec, Rajhenburg. Ta podatek ustreza tudi navedbam, ki sem jih izbrskala v življenjepisu omenjenega fotografa (
Kultura: Fotograf Vinko Bavec, napisal Dejan Vončina
- ). Rad je slikal tudi v rodni Loški dolini (rojen v Markovcu). Izdajal je tudi razglednice. Za fotografa se je izučil l. 1928, v Rajhenburgu pa je atelje odprl l.1929. Po tem sodeč je tudi ugibanje, kdaj je ta razglednica nastala ( pred l.1930), kar precej točno.
- Ista ugotovitev velja posledično še za razglednice izdelane iz posameznih fotografij:
1930 Kozarišče (4) – panorama vasi
1930 Kozarišče (1)
1930 Kozarišče (2)
______________________________________________________
Kraj: Kozarišče
Datum: neznan, pred letom 1930
Avtor: neznan Vinko Bavec (dopolnjeno 28. 2. 2011)
Zbirka: Aleksander Zgonc, Zbirka fotografij Tujsko – prometno društvo za Notranjsko
Skenirano: 25. 8. 2010
Oblika: sestavljena fotografija
RSS - Posts
Janja, koliko informacij si nabrala! Slikce so res slampasto postavljene na razglednici. Zanimivo je razmerje med cenami zivil, danes je malo drugacno. Moja najljubsa rubrika je pa vedno slovarcek na koncu besedila!
Res se je nabralo kar nekaj.
Slovarček je pa stvar, ki tudi mene vedno preseneča. Običajno uporabim izraze, ki jih tudi sama še uporabljam. A vsakič, ko sestavljam in iščem definicije, še kaj novega izvem in ugotovim, da premalo poznam svoj lastni jezik.
Pri sestavi tokratnega je bil poseben izziv “barhenta”. Še sanjalo se mi ni, kaj bi to bilo. Tudi moja sogovornikom ne. Sem celo pomislila, da je kakšna pozabljena beseda. Potem pa z Miloševo pomočjo ugotovim, kaj to je in da je izraz še danes v uporabi. Definicija pa najdem pod prvi zadetek na google….
Ne morem ne da bi ne komentiral slednjs stavka:
Slike so temne, prekontrastne, dosti slabše kvalitete kot posamezne razglednice izdelane iz istih fotografij. Za povrhu so slike še neravno postavljene.
Ob takrat obstoječih in dostopnih resursih je bila izdelava montažne fotografije že pravi podvig, še posebej če nisi imel pravega materiala, kar pa takrat je bilo bolj pravilo kot izjema. Izjemno je bilo če si vse priprave imel.
Kar se tiče Kontrasta fotografij, je bilo takrat to pogojeno z materialom. Če si imel na razpolago le contrast papir, si izdelal bolj kontrastne slike, če si pa imel na razpolago normal papir ali mehki papir, ali special papir, ali si imel karton ali papir, ali si imel sijaj, mat, šamoa, perl itd. skratka je moral imet fotograf najmanj 32 vrst fotografskega papirja, kar je takrat bilo celo premoženje. Potem pa še si moral za vsako vrsto fotografij izdelati svoj razvijalec, tako je fotograf Bavec Vinko koristil tudi do 50 različnih receptov kemikalij za obdelavo in razvijanje slik, kar je tudi bilo pogojeno s trenutno dostopnimi osnovnimi kemikalijami. Pa izdelat takšno fotomontažo iz štirih posnetkov je pravi podvih in umetnost. Danes lahko vsak bedak v fotošopu ali drugem programu naredi to s klikom miške. Zato mislim, da je tak komentar precej nerodno izrečen, pa ne glede na to kdo je avtor tega je to v tistih časih zelo zahtevno in hvale vredno delo. Danes v navadnem programu za pregledovanje slik na računalniku izdelaš tonirano sliko rjavo, zeleno, modro, vijolično, krvavo zeleno z roza pikcami… takrat je pomenila izdelava tonirane slike v rjavi ali zeleni barvi postopek, ki je trajal tudi več ur oziroma ne manj kot 3 ure.
France Prešern je lepo dejal, le čevlje sodi naj Kopitar.
Vse te postopke sem sam opravljal, v navadi je bilo, delaš že od malega. Na teren slikat me je peljal z napolnjenimi 6 leti. V ateljeju in temnici starega očeta sem delal z napolnjenimi 8 leti takoj po končanem pouku v šoli. Profesionalni fotoaparat mi je kupil za 10 rojstni dan, ko sem prvič moral samostojno slikat na terenu.
Zato mislim, da ni primerna takšna ocena, še posebej ker se na fotografsko delo spoznam in sem v njem aktiven že več kot 53 let.
Pravilno ste ugotovili, na fotografskem področju sem čisti amater. Na sliko sem gledala z današnjimi očmi in brez fotografskega znanja. Moja ugotovitev oz. izjava je bila podana zgolj kot primerjava te sestavljene razglednice z dvema (meni do tedaj znanima) posameznima razglednicama, ki sta bistveno kvalitetnejši. (to lahko vidim tudi kot amater). V času priprave tega prispevka mi nista bila poznana ne avtor, na čas nastanka slike.
Me pa veseli, da ste nam tako nazorno opisali zapleten postopek za nastanek sestavljene razglednice v tistem času, kar nam marsikaj pojasni. Zdaj vemo zakaj in kako je nastajala taka razglednica. Če bi bolj taktno izbrala citirane besede mogoče nikoli nebi izvedeli o tem postopku in takratnih razmerah.
Na strani Stareslike bi bili veseli kakšnega prispevka tudi s tehnične strani. Prepričan sem, da je veliko rednih bralcev te strani, ki jih zanima, kakšni so bili postopki v fotografiji, s katerimi se je spopadal fotograf pred petdesetimi ali pred stotimi leti. Danes, v dobi digitalne fotografije, je izrazoslovje čisto drugačno, povprečen amaterski fotograf pa ne ve več, čemu je služil razvijalec, fiksir, kako se ga je naredilo, hranilo, uporabljalo. Tudi delo s fotoaparatom na plošče je bilo precej drugačno od današnjega fotografiranja s telefonom.
Vabim vas, da v kakšnem od naših prispevkov opiševa še pogled takratnega fotografa in opis postopka, ki je bil potreben za izdelavo takratne fotografije.
Ko se pogledal fotografije Lojzeta Perka, glede na to da sta bila zelo dobra prijatelja, Perko je celo delal pri Vinku kot fotografski pomočnik. in bi lahki fotorafiral na poti od cerkve tudi Bavec Vinko. Ko sem pogledal fotografije Lojzeta Perka, domnevam , da je naslovnici Fotoantike št 27 iz leta 2010 Lojze perko, bil bi vesel če mi to lahko potrdite.
Če gre za to fotografijo: http://www.si21.com/avto/news.php?id=69607, mislim, da na njej ni Lojze Perko.