1925 Cerknica – Razglednica pri mlinu
Slika je posneta s sotočja treh strug, ki so se na tem mestu združile. Ena od strug je pritekla po Ločicah, druga je tekla po Rutarjevem vrtu in je njena voda gnala turbino, da je imel Rutar svojo elektriko, tretja struga pa je pritekla od Pogačnikove žage mimo Žajfnce.
Glede na položaj senc, ki jih mečejo silhuete hiš, je bila slika posneta neko zgodnje sončno jesensko popoldne ob 13.25, če je ura na zvoniku kazala točen čas in so sence ob tej uri precej dolge.
Prikazuje stari del Cerknice s prehodom med Malo in Veliko gaso s cerkvijo v ozadju.
Sliko sem zadnji trenutek rešil pred uničenjem, ko sem po naključju prišel k ognju, kjer se je kurilo razno šaro s podstrešja nekje v Cerknici. Ognjeni zublji so sliko po zgornjem robu že močno načeli.
____________________________________________________________
 |
Povsem levo vidimo vogal s slamo krite Tonkove hiše. Ta hiša je najnižje pri potoku in ob velikih povodnjih je pri Tonkovih vedno poplavilo. Tudi sam se spominjam, da je notranjost hiše zalivala voda pri vratih, ki vodijo z Male gase v hišo in odtekala pri zadnjih vratih iz hiše. Ob povodnjih so morali vedno najprej reševati živino in prašiče, saj je bil hlev še nižje od hiše. Hruške, ki je rastla ob vogalu Tonkove hiše že zdavnaj ni več. Vidi se tudi lesena čačka. Čačka je tisti trikotni del hiše ali poslopja, ki zapira podstrešje spredaj in zadaj. Danes lesenih čačk sploh ni več videti.
Naslednja hiša na levi strani je hiša Matije Obreze – Cibkovega, ki pa je kasneje hišo prodal Andreju Kovačiču. Zdaj je na tem mestu hiša, v kateri je podjetje Elca. Na mestu, kjer ležijo hlodi je včasih rastel oreh, ki so ga pred kakimi 15 leti podrli. V ozadju se vidi že na Veliki gasi del Davidove hiše. Tudi ta hiša je zdaj lepo obnovljena. Takrat je potekal klanec od Gerbičeve hiše preko Velike gase do potoka. Po tem klancu smo se tudi sankali in do potoka je prihajala tudi živina, ki se je v njem napajala. |
 |
V ospredju vidimo potok in race, ki čofotajo v vodi. Most, ki vodi k mlinu in Rutarjevi hiši je bil kasneje nadomeščen z drugačnim, ki ga pa tudi že dolgo ni več, saj je struga speljana drugje tako, da voda ne poplavlja več.
Za mostom je videti hišo Janeza Obreze – Cibkovega, ki ja s slamo krita in tudi ta hiša ima še leseno čačko. Zdaj je hiša že dolgo prazna. Tudi hiša, ki se nahaja za Cibkovo je bila podrta in je zdaj na njenem mestu gospodarsko poslopje. Prav zadaj vidimo ostanke podrtega protiturškega tabora, za njim pa stoji cerkniška župna cerkev. |
 |
Zadaj na razglednici je poleg rokopisa tudi ta žig. |
 |
Smatram, da je bila razglednica namenjena pozdravu ljudem pri omizju na na kakšni veselici, ki jo je organizirala orlovska organizacija.
Na sliki ni nobenega sledu kakšnega datuma, vendar ocenjujem, da je slika nastala po prvi s.v. okrog leta 1925, saj se je kasneje oseba, ki je napisana na zadnji strani razglednice kot naslovnik kasneje poročila in prevzela možev priimek ter še pred drugo s.v. ovdovela. |
Fotografija je objavljena v knjigi: Dežela ob Cerkniškem jezeru, Milan Škrabec, Janez Šumrada, Marjan Slabe, SO Cerknica, 1990 na strani 11. Razglednica iz knjige je bila odposlana leta 1927.
Kraj: Cerknica
Datum: približno 1925, vsekakor pred 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 9. 8. 2010
Oblika: razglednica
RSS - Posts
Ta becirk se je pa res spremenil. Najprej vode, potem hise… Ena hisa naprej gor po klancu od Cibkovih je bila najstarejsa hisa v Cerknici. V njej je bil samostan in je izhajala iz cca 1200. leta. V spodnjem delu so imeli Cibkovi stalo in ropotarnico, nad njo pa so stanovali Rskovi. Vhod je bil skozi kolono iz Partizanske ulice. Tam je bil tudi Cibkov senik. Hisa je bila pred nekaj leti podrta, ker so bile zahteve spomeniskega varstva neizvedljive in se je zaradi tega zacela podirati.
Poplave so bile za otroke vedno zanimive. V gumastih skornjih so lahko hodili po vodi. Vedno sem jim zavidala, ker jaz nisem imela gumastih skornjev.
V Cibkovi hisi ima Cibkov France svoj atelje s kravami. Letos so na klancu, kjer se je vcasih sankalo, napeljali kanalizacijo…
Betonski most, ki je vodil pred mlin in Rutarjevo hišo in je bil narejen namesto tega na sliki, dejansko še stoji, vendar je zasut. Tudi del korita struge, ki je šla pod mlinom še obstaja. Mlin je še sedaj spodaj votel, samo odprtine ob mlinu so zasute. To vem, ker se je pri posodobitvi mlina in postavitvi novih strojev, okoli 1989 ali 1990, odkopalo tla pritličja. Takrat smo prebili strop betonskega korita, ki gre pod mlinom. Skozi luknjo sem vstopil v korito in prišel skoraj do mesta, kjer je sedaj vhod v tgovino. Prav tako obstaja še del korita pod mlinom v smeri Žajfnice. Korito je narejeno iz betona, tla so kamnita. Po nekaj dneh smo luknjo ponovno zabetonirali, tam se sedaj nahajajo podnožja elevatorjev. Bukov parket v pritličju, vgradil naj bi ga takratni lastnik g. Rutar je bil popolnoma zdrav, kljub temu, da je bil postavljen na pesek in je v koritu pod njim tekla voda. Že takrat je bila pod njim izdelana izredno dobra hidroizolacija, ki je pripomogla k temu, da je kljuboval zobu časa in neugodnim pogojem za les. Omenjeni parket je bil izdelan na Rutarjevi žagi, saj je bil to eden od proizvodov, ki so ga tam izdelovali.
Zanimivo je bilo tudi to, da betonsko poslopje mlina ni vleklo talne vlage v stene, kljub temu da je pod njim tekla voda. Menda je bila rešitev v tem, da je bil okoli temeljev narejen zračni kanal, skozi katerega je ves čas krožil zrak (prepih).