1931 Podgora – Kosec na Kuclju

Grabnarjev oče na Kuclju brusi svojo koso, ki se mu je med košnjo, takrat še golega pobočja, skrhala. Za to opravilo je potreboval uaslo, ki jo je za pasom nosil v uəsounəkə.

Zjutraj, še v temi ali v ranem jutru, se je odpravil od doma. Košnje se je lotili kar se da zgodaj, saj je dobro vedel, da kosa v rosi najbolje odreže. Košnja na roke je bilo počasno, naporno in dolgotrajno opravilo, tako da se je zavlekla v pozno dopoldne. Takrat se je utrujenim in potnim rokam pridružila še ena težava – sončna pripeka in košnja je bila še napornejša. Čez čas je bila kosa že močno skrhana in še kako se je prilegel postanek. Koso je bilo potrebno ponovno sklepati. Za to opravilo je s seboj prinesel babco.

Kosec je za seboj puščal rjəde, ki so jih  morale grabljice najprej razravnati. Šele nato so nadaljevale z obračanjem.

____________________________________________________________

	Kosec je svoje delo brušenja kose opravili s kratkimi,  odločnimi, avtomatskimi gibi in pri tem gledal v fotografa, čeprav je to delo za neukega lahko zelo nevarno. Res ni potrebno veliko, da se  grdo porežeš in ni jih malo, ki so to  izkusili. Ste tudi vi med njimi?
	Dan pred košnjo je kosec dobro pripravil svoje orodje.  Koso je natančno  sklepal, da mu bo naslednji dan čim bolje služila. To je opravili na domačem dvorišču s pomočjo naprave imenovane babca. To je železna priprava, kot jo vidite na sliki. Ošpičen del je zabil v zemljo do ušes. Tako je dobil stabilno površino za klepanje – topo glavo babce, na katero je položil skrhano rezilo kose.  Za klepanje je uporabil pripadajoče kladivo na rob. Kosec je med klepanjem sedel na tleh, običajno na kakšnem gričku. Za pravilni naklon kose pa si je pomagal z vejo – rogovilo, na katero je naslonil ročaj kose. Ušesa so med prenašanjem babce služila tudi kot obešalo za kladivo.
Takšne table so postavili koscu okrog Jezera	Klepanje kose je povzročalo enakomerne, ponavljajoče zvoke ob udarjanju kladiva. Ta zvok danes  le še zelo poredko slišimo. Tako kot vse poredkeje slišimo tudi petje kosca – ogrožene ptice.  Njen značilni ’krrrek – krrrek’, ki spominja na brušenje kose je ptici dalo latinsko  ime Crex crex kot tudi slovensko – kosec. V mirnih nočeh ga je  moč slišati do 1 km daleč. Na jezeru ga še slišimo. Upadanje številčnosti kosca (osebe) in kosca (ptice) sovpada z istim pojavom, kmalu po uvedbi strojnega načina košnje.

Ptica kosec ima celo svojo spletno stran, informacije pa lahko najdete med drugimi pticami tudi na spletni strani Notranjskega  parka.

____________________________________________________________

uasla = osla, podolgovat kos kamna za brušenje kose

uəsounək = oselnik; primer: nositi oslo v oselniku;

rjəd = vrsta oz. sled, ki ostaja za koscem

babca = železna priprava za klepanje kose

____________________________________________________

Vir: Jože  in Štefka Urbiha, Podgora ter Jože Ovsec, Kozarišče

Kraj: Podgora
Datum: 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Frančiška Antončič, Podgora
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija