1946 Cerknica – Udarniški dan
Mnogokrat, ko govorimo o zimi, rečemo, da zime niso več take, kot so bile nekoč. In res je tako. Nekaj let nazaj, morda dvajset ali kakšno leto več, so bile naše zime precej drugačne. Za naše področje je značilno, da so se zime in sneg vlekle še v pomladne mesece, na primer leta 1978 je snežilo še 14. maja. Tudi začele so se prej. Kar jaz opazujem vremenske pojave, je snežilo tudi že 6. oktobra. Vendar še noben prvi sneg ni trajal do pomladi.
Zima 1928/1929 velja za najhujšo zimo prejšnjega stoletja. Tik pred božičem leta 1928 so meteorologi napovedovali milo zimo. Še dan po božiču je bilo južno vreme, za silvestrovo pa je začelo snežiti in nato je pritisnil hud mraz. Temperature so se januarja in februarja pogosto spustile pod -20 stopinj Celzija, v začetku februarja ponekod celo pod -30. Pod -20 stopinj je bilo občasno še tudi v marcu. 3. februarja so v Helsinkih izmerili rekordno nizkih -55 stopinj Celzija.
Zaradi temperaturne inverzije so zime pri nas hladnejše na višinah okrog 500 m, kot na višinah 700m. Povprečna temperatura se uradno izračuna iz ene jutranje, dveh večernih meritev in samo ene dnevne meritve.
Za ekstremno snežene zime veljajo zime v letih 1799, 1829, 1895 in 1952.
Torej zima 1945/1946, ki jo prikazuje naša slika ni bila nič posebnega, ne glede mraza in ne glede višine snega.
_________________________________________________________
 |
Takoj po drugi svetovni vojni več stvari še ni bilo urejenih, pa tudi ustrezne opreme ni bilo. Zato je bilo udarniško delo čisto običajno. Zelo zanimiva slika prikazuje ženske in le nekaj moških z lopatami, ki gredo udarniško kidat sneg. Snega je nasulo kar precej.
In s kakšnimi lopatami se je to delalo! |
 |
Snežne padavine so mogoče pri temperaturi zraka od -40 °C do +10 °C. V zmernih geografskih širinah najpogosteje sneži pri temperaturi od -4 °C do +2 °C. Take temperature so v prizemnih plasteh zraka, ne pa v oblakih, v katerih se padavine oblikujejo. Padavine v zmernih geografskih širinah imajo skoraj vedno najprej obliko snega, tudi poleti. Če je plast zraka med oblakom in tlemi dovolj topla, se snežinke stalijo in pri tleh dežuje.Neznani fotograf se je postavil na Veliko gaso in slikal udarnike, ki so se postavili med požgano posojilnico in gostilno pri Zgoncu.Ljudje prvo zimo po končani drugi svetovni vojni še niso imeli dovolj oblačil, saj ni bilo denarja, da bi si kaj kupovali. Blaga v trgovinah skoraj ni bilo, še hrane je primanjovalo. Zato so bili kljub mrazu na tej akciji slabo oblečeni.Tovarna pohištva Brest se je razvila šele kasneje. Takrat šele so ljudje bolje zaživeli.
Zadaj |
 |
Sneg največkrat ne prinaša prevelikih težav. Otrokom je v veselje, smučarjem pa strošek. Seveda se na vsake toliko časa dogodi, da je snega toliko, da naredi precej škode na električni napeljavi, polomi drevje in ohromi promet. Zima 1951/1952 je bila zelo snežena. Ob koncu januarja je bilo v Ljubljani že 80 cm snega. Med 13. in 15. februarjem 1952 pa je v Slovenije zapadlo največ snega od začetkov merjenj, ki so se začela sredi 19.stoletja. Sneg je padal nepretrgoma več dni skupaj. V Ljubljani ga je zapadlo 146 cm, v Ratečah 40 cm in v Bovcu 188 cm. Železniški in cestni promet je bil popolnoma ustavljen. Država je razglasila splošno mobilizacijo. |
 |
Sam se obilice snega leta 1952 kar dobro spominjam. Takrat je bilo snega na Mali gasi toliko, da so bila okna na naši hiši zasnežena več kot do polovice. Oblast je ljudi pozivala s pozivi, da so se udeležili akcije kidanja snega. Od vsake hiše je vsak dan moral nekdo kidat sneg. Oče je šel vsak dan na novo cesto proti Rakeku, dokler ceste niso prekidali. Pri takratni tehniki pluženja ni bilo možno sproti odplužiti nametenega snega.
|
 |
Srečo je prepoznal mamino pisavo. |
Kraj: Cerknica
Datum: 8. 2. 1946
Avtor: neznan
Zbirka: Srečko Knap
Skenirano: 18. 5. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Hm, skidati cesto do Rakeka. Daleč je, vseeno kako na široko kidaš.
A vas ni tale prvi sneg spomnil, da za kidanje ni nujno biti prav na debelo oblečen. Kar segreje, ne?
Medra,
meni je to samo po sebi umevno, saj grem vsako jutro v sluzbo s kolesom in se cudim sodelavcem, ki cajhnajo, kako je mraz…Ni mi jih se uspelo prepricati, da je v avtu veliko hladneje kot na kolesu…
Lopate so bile one manjše, ki so jih imeli za betonirat, ne take kot danes narejene prav za sneg.
Pred dvajsetimi leti je na Jezero pričel voziti šolski avtobus, prej smo v šolo hodili peš, kasneje so se vozili s kolesi.
In kolesarska generacija je bila prav trmasto vztrajna. Če cesta zjurtraj ni bila splužena, so šolarji peljali ali bolje rečeno vlekli kolesa ob sebi s trdnim prepričanjem, da bo ob koncu pouka cesta sigurno splužena. Navadno je bila, ampak vedno ne. In tako so vlekli kolesa tja in nazaj.
V mladih letih sem večkrat slišal zgodbo o izjemno visokem snegu. Bil je tak zamet, da se ni videlo skozi vhodna vrata, pa je začel oče kidati tako, da je prve lopate snega vrgel kar v vežo. Ko je naredil dovolj veliko luknjo, je sneg zmetal ven. Glede na okoliščine bi to res lahko bilo leta 1952.
Tega leta je bilo v vasi Stražišče toliko snega, da so pri eni hiši skopali kar tunel med hišo in štalo. In glej ga zlomka. Nekega jutra, ko je hotel gospodar iti “futrat” živino, je v tunelu stal vol, ki se je odvezal v štali. Ni bilo drugega izhoda, kakor, da ga je peljal v hišo, to je v dnevno sobo, ga obrnil in peljal nazaj v štalo.
Takega dogodka pa zlepa ne pozabiš.
Na sliki kidanje-2 roke drzi na palici se mi zdi da je Polde Kos-Farbarjov.