1925 Cerknica – Predpust
Prispevek istega dogodka -> naslednji
Pust naj bi po izročilu dokončno odgnal zimo, a kaj ko ga po koledarju ne obhajamo vsako leto ob istem času. Pust nastopa pred veliko nočjo, največjim krščanskim premakljivim praznikom.
Dnevi po novem letu, oziroma po prazniku Svetih Treh kraljev, pa vse do pustne nedelje, veljajo za predpust, ki je bil po starem izročilu čas za ženitovanje, veselice, plesne prireditve in vsakršno veseljačenje.
Praznovanje pusta naj bi izviralo še iz predkrščanske dobe, čaščenja kulta prednikov, praznovanja slovesa zime, prihoda pomladi in čaranja rodovitnosti. Prvotno so bili našemljenci utelešenje nadnaravnih sil. Predstavljali so duhove prednikov, ki naj bi se ob določenih časih v letu, tudi ko zima prehaja v pomlad, vračali na zemljo. Na Slovenskem imamo pravo bogastvo pustnih mask.
____________________________________________________________
 |
Znamenito okolje ob presihajočem Cerkniškem jezeru, ki je že v 17. stoletju spodbudilo našega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, da je napisal o njem obsežno študijo, tudi v pustnem času ponuja svojevrstno podobo. Slika prikazuje veselo dogajanje leta 1930 na Placu, takratnem centru trga. Tradicija cerkniškega pustovanja je zelo, zelo dolga. Tu se je pustovalo že takrat, ko se leta gospodova sploh še niso začela šteti, morda pa še prej. |
 |
Harmonikarrazteza diatoničen meh, da se ga sliši daleč naokrog. Konji stojijo vpreženi v voz. Ljudje so oblečeni toplo. Sedeči na stolih na diri voza. Vozili so se po tržnih cestah in ulicah ter po okoliških vaseh.Ko sem spraševal starejše Cerkničane, ali poznajo kakšno slikano maškaro na vozu iz leta 1930, nisem imel uspeha.Že dolgo pa ni več Turšičeve delavnice, ki je stala na severnem delu Placa. Pogačnikova in Šrangarjeva hiša sta enaki, kot danes, prav tako Turšičev tabor in cerkev.
Sprememba je le v ljudeh. |
 |
Pustno življenje v Cerknici je po drugi svetovni vojni nekoliko zamrlo, vse do osemdesetih let, ko so spet obnovili Pusto društvo in začeli s prirejanjem pustovanj, ki so po svoji strukturi izrazite karnevalske povorke. Vsebinska zasnova dogajanja v karnevalski povorki je povezana z nekaterimi motivi iz Valvasorja, z lokalno mitologijo in liki v delu Frana Miličinskega. Tako tu med drugim srečamo čarovnice, lik Jezerka in Butalce. V teh bi lahko našli primerljive vzporednice s posamezniki sodobnega časa. |
| celica |
V tem prispevku sem uporabil tudi nekaj gradiva iz oddaje “Na Slovenskem imamo bogato dediščino pustnih mask”, ki je bila na programu Radia Ognjišče 15. 2. 2010.
____________________________________________________________
Dopolnjeno 3. 3. 2011
Bralci so prepoznali, da smo na tej spletni strani objavili še eno fotografijo istega dogodka. Na obeh fotografijah so iste osebe. Druga fotografija ima na hrbtni strani letnico nastanka – 1925.
____________________________________________________________
Kraj: Cerknica
Datum: neznan, fotografija je iz zbirke, kjer je večina fotografij iz tridesetih let, pa tudi lipca ni videti prav stara 1925 (dopolnjeno 3. 3. 2011)
Avtor: neznan
Zbirka: Aleksander Zgonc
Skenirano: 14. 4. 2010
Oblika: fotografija
Prispevek istega dogodka -> naslednji
RSS - Posts
Moj oce, Maks Tursic, je veckrat rekel tako: Pust je bil, je in bo! In res je tako. Na sliki je nevesta njegov najstarejsi brat France, harmonikas pa Janez. Po njegovem pripovedovanju (Toku je blu na Cerkniskem), je slika iz leta 1925. Lipa je bila takrat se podprta z drogovi in povezana.
Oce se je spominjal Pustovanja od leta 1923. Od takrat, ko se je on spominjal, je bil pust vsako leto. Vse, kar se je dogajalo, je izhajalo iz nase druzine. Tu so se zbirali fantje in punce in odlocali so o tem, kaj se bo dogajalo. France si je domislil tekmovanja mask v Sokolskem domu in je napisal plakate Miss Cerknica. V Cerknici je bila ena zelo lepa punca – Lipovceva. Doma so bili revni in niso si mogli privosciti blaga za maskerado kljub temu, da je bila mama sivilja. Dekleta so se zbirala pri Tursicevih na krusni peci in tuhtale, kaj bi se oblekle, saj so imele maskare prost vstop. Na koncu jim je vedno uspelo nekaj spraviti skupaj…Zrebanje Miss je potekalo tako, da so dekleta dobivala srcke fantov, ki so jih kupovali pri Francetu. Pusenjak je kupil toliko srckov, da je zmagala njegova hci…
V tridesetih letih (1933) se je na Skotskem pojavila v jezeru posast, Lochness, Nessi. Tudi to so uprizorili za Pusta. Maks je prisel domov in hisa je bila polna zensk, takih, porocenih…Vse bi se rade nasemile. Medenov Joze se je spomnil in jim narocil, naj gredo domov in poberejo vse zavese in koperte, ki so jih imeli doma. In so sle. Pa kapric poustre so prinesle. 12 moskih in zensk je potem skljucenih in prekritih z zavesami potikalo po Cerknici. Na Mali Gasi so zlivali z vodo kar na cesto in je drselo kot hudic. Najprej je padek Maks, ki je bil na celu posasti, potem pa jasno vsi za njim…Nazadnje so sli v Zumrov hotel in se zabavali na toplem…
Leta 1946 je bil Maks v vojski v Logatcu. Ampak za Pusta pa je hotel biti doma. In je sel, pes domov. Doma je rekel zenskam, da bi se nasemil in seveda po vojni ni bilo nic. Potem so ga navlekle v cunje in rjuhe. Kar cez uniformo. Naredile so mu masko spredaj in zadaj. Sel je v dom, kjer je bila brigada iz Like in Srbije. Nobenih sem ni bilo. Na vhodu je povedal, kdo je in so ga spustili noter. Tam je afne guncal in potem, ko so se malo napili, so ga zaceli cukati. Potem je nekoga brcnil v rit in cela brigada se je spravila nanj. Po lojtri je splezal na oder in na vrh kulis in jim tako usel. Na vrhu kulis je odvrgel cunje in se po zavesi spustil dol v uniformi. Tako je usel batinam…
Dovolj za danes, pa drugic se vec…
Prav verjetno je, da za crugle (povodec) na zapravljivčku drži dedek Vidrih Lojz – Cibov z Velike Gase, ki je bil nadvse aktiven tudi pri pustnih norčijah. Zapis o tem najdemo v knjigi Toneta Kebeta “Cerknica in njeni ljudje”, na strani 99. Babica pa je povedala, da dedka nekoč za pusta dva dni ni bilo domov. Pa pride na pustni torek maškara k Cibovim vprašat, če je Lojz doma. Babica precej jezna odgovori, da ne. “Potem sem prišel pa povedat, da sem se vrnil”, je rekel dedek in se razkril. Tako babica ni vedela, ali bi se jezila ali smejala.
Kdo ve, kaj nas, pristne Cerkničane, vleče v ta nori pustni čas:
“Zekaj toku,
zetu toku,
k’ je zmirej blu toku
in zmirej bo toku!”
BREDA ŽIVJO. TA PUSTNA ŠEMLJENJA SO SE NADALJEVALA TUDI ŠE V NAŠIH MLADIH LETIH. SPOMINJAM SE DA SMO ŠEMILI PRI VAS DOMA . MASKE IN OBLEKE SO NAM SEŠILE TVOJA MAMA , MAŠKERALI SMO SE VSI SOSEDOVI OTROCI. ŠE DOBRO SE SPOMNIM DA SMO BILE ENO LETO ČEBELICE. ČE NI BILO DOVOLJ OBLEK JE PA MAMI KAJ SVOJEGA PRIREDILA. TOKRAT NI BILO ŠE POVORKE AMPAK SMO HODILI PO HIŠAH.DOBILI SMO VSE SORTE , POTEM PA SMO SI TO RAZDELILI.
Ja, Anka, nase podstresje je bilo polno rekvizitov. Po vojni smo dobivali pakete z oblekami iz Amerike, iz katerih so zenske sivale. Za odrasle in mame za otroke. Hisa je bila vedno polna. Veselje in pricakovanje je bilo veliko. Velikokrat so bile teme za odrasle iz filmov. Vasa Jelka je bila prodajalka vijolic…
Cebelic se tudi jaz spomnim. Jas sem bila marjetica ali pa metulj. Te vloge mi niso prevec lezale. Ko sem sama lahko odlocala, sem bila zamorc pa ljudozerc. Za zamorca je bila maska, ljudozerc pa je imel glavo obleceno v crno najlonko. Crn puli in crne zabe so bile osnova, mama pa je naredila slamnato krilo in slamnato kapo, na kateri je visela kurja kost.
Vedno so se nasli navduseni ljudje, ki so se radi nasemili. Za vsakega se je nekaj naslo na nasem podstresju…
Dopolnil – spremenil sem podatke za to fotografiijo.
Bralec te strani je ugotovil, da so še na eni objavljeni fotografiji enake maske. Iz tega sklepava, da sta fotografiji nastali isti dan.
Slika je bila objavljena v knjigi Toku je blu na Cerkniškem na str. 46, kjer piše Dušanka Žižek po pripovedovanju Maksimiljana Turšiča. ”Pustovanje leta 1925 na placu pred domačo hišo, ki je stala do leta 1936, ko so jo podrli. Brata France in Janez sta bila organizatorja tudi pri takih družabnih prireditvah in humorista pri igrah.”