1954 Babno Polje – Jakopovi v košnji

Na sliki neznanega avtorja iz okoli leta 1954 so od leve: Janez Ožbolt, Jakopov stari oče, furman in odličen pripovedovalec, sledita dva voliča ali kravi, nato Jakopov zet Franc Miklavčič, mesar v Prezidu in žena Francka, za njo stara mati, ki je bila doma iz Podgore, in nazadnje vnukinja Pepca, hči Franckine sestre Alojzije, ki se je kot vdova po vojni odselila na Štajersko in tam ponovno poročila. Voz sena je visoko naložen in povezan z žrdjo in štrikom, kar se vidi spredaj, ter konuapcam,, ki leže prečno in vzdolž voza. V ozadju slike se vidijo gozdovi Požarišč, levo v daljavi pa Maslarjeva hiša.

V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem iz leta 1996 na strani 577 ob tej sliki piše: “Jakopovi iz Bukovice pripeljejo voz sena. Podobnega prizora ob košnji danes ni več. Traktorji so zamenjali vole, samonakladalni stroji pa vozove z žrdmi.”

Stari oče, ki je preživel fronte prve svetovne vojne in rusko ujetništvo, je med NOB vozil material za skrivne bolnice pod Snežnikom. Nekoč pozimi je spet peljal perilo z volom in kravo na dogovorjeno mesto pri Županovem lazu, kjer je po navadi na javki predal stvari. Domov pa ga ni bilo, ne zvečer ne naslednji dan. Žena je kar naprej pogledovala na pot in čakala. Ko ga tudi naslednjih nekaj dni ni bilo, je že začela obupovati in po enem tednu njegove odsotnosti vedela, da se je moralo zgoditi nekaj zelo hudega – bila je pripravljena na najhujše, tako kot vsi drugi v družini. A po več kot enem tednu je še vedno hodila gledat, ali se na cesti morda kaj dogaja – kar enkrat v daljavi zagledala premikajočo se piko, ki se je počasi večala in se čez čas pokazala kot le še na pol živ Jakopov oče z vozom in živalmi … Prav ko je bil takrat na vožnji, so namreč Nemci začeli ofenzivo in ko je oddal stvari za bolnico, mu partizani niso dovolili, da bi se vrnil po ustaljeni poti, ker bi ga najbrž ubili, pa tudi bolnica bi bila v nevarnosti. Odpeljati je moral proti Mašunu, potem pa proti Koritnicam in Ilirski Bistrici, tako da se je šele čez en teden, ko je najhujše minilo, lahko napotil domov. Kje vse je bil, kako so on in živali preživele, je utonilo v pozabi. Dosti hudega je prestal … V nepredstavljivem razdejanju po vojni pa je Rdeči križ s hrano in obleko pomagal tudi na Babnopoljcem, vendar pa Jakopovi niso dobili nič, kajti obveljalo je, da niso tako zelo ogroženi, ker so še imeli kravo …

Pač pa je Jakopov stari oče vedno rad odgovarjal na zvedava vprašanja svoje na pol osirotele vnukinje, ki ji je bil skoraj kakor oče, ona pa si je vse dobro zapomnila in končno predala naprej kot ena od pomembnih pripovedovalk v knjigi pripovedne dediščine Andrejeva stopinja: o coprnicah, ki so nadlegovale furmane in plesale z vragom na Vražjem vrtcu, o svetem Andreju in njegovi stopinji, o zapletenem potovanju iz ruskega ujetništva, o tem, kako so včasih gradili in polagali velike kamnite pragove pred vhode hiš, o merjenju lesa in furanju, o ohcetnih dogodivščinah, o starih bajkah in pregovorih … Ena ali dve sta se znašli celo v učenih knjigah slovenskih etnologov. Kakor v spomin na Jakopovega starega očeta …

Slovarček:

• konuapec: dolga in tanjša vrv za povezovanje senenega voza, porepnik, konopec
• štrk: močnejša in krajša vrv za pritrjevanje žrdi na poln seneni voz

Viri:

• Janez Kebe: loška dolina z Babnim Polje, Družina, 1996
• Pepca Strle, Babno Polje, december 2025, ustno
• Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004

Kraj: Babno Polje – Bukovica
Datum: okoli leta 1954
Avtor: ni znan
Zbirka: Pepca Strle
Skenirano: 5. 12. 2025
Oblika: kopija fotografije