1950 Cerknica — Štirje smučarji
V kar precej visokem snegu so se leta 1950 podali cerkniški smučarji na Slivnico. Do vrha so morali peš, kamor ne gre dugače še danes. Križ-kraž so štanfali proti vrhu. Utrujeni so se na vrhu pri koti slikali, nakar so se spustili po pobočju navzdol.
Tega dne se je na vrh Slivnice podala večja skupina smučarjev. Pred odhodom na vrh so se slikali pred Žumrovo hišo, kjer je danes Delikatesa, takrat pa je bila Zadruga. Morda se bo našla tudi ta slika, o kateri bo vredno kaj napisati, preden ogloda spomine neuničljivi in vztrajni zob časa.
____________________________________________________________
Zelo zanimiva je njihova smučarska oprema. Samo nekaj zapažanj na to opremo:
- Smučke so osnovni del opreme. Ponavadi jih je iz jesenovega lesa naredil domači mizar. Na vrhu krivine so imele smučke kratek repek, nekakšen kvadratni podaljšek v velokosti enega do dveh centimetrov, za katerega še danes ne vem čemu je služil. Smučke so bile brez jeklenih robnikov in zavijanje z njimi je bilo, pač, kakršno je bilo.
- Vezi ali šponarji so bili enostavni. Med dva jeklena pločevinasta kotnika, ki sta bila na vrhu povezana z usnjenim paščkom, se je vstavilo čevelj in zadaj s klipsno zašponalo. Pri največji brzini ali pri zavijanju se je ponavadi šponar odpel in smučar je telebnil.
- Palice so bile navadno leskove, le redki so imeli bambuske.
- O pancarjih še ni bilo ne duha ne sluha — pa ne le pri nas, tudi drugje jih še ni bilo. Še nogavic ni bilo. Stopala se je ovilo s fecami, oziroma obujkami po SSKJ.
- Komašne so v SSKJ zapisane kot gamaše. To je prevleka za čevlje, ki varuje gležnje, pa tudi meča pred mrazom in snegom. Bile so sila enostavne. Od starega koca se je odtrgal ozek trak, ki se ga je ovilo okrog gležnja.
- Smučalo se je v navadnih hlačah, ne ravno nedeljskih.
- Nekašno bundo nosi le dr. Slavko Kranjc — Kržičov (tretji z leve), ostali trije so v navadnih suknjičih.
- Danes morajo smučarji nositi čelade, takrat pa tudi navadnih volnenih kap, oziroma pokrival, kljub mrazu niso nosili. Vsi so razoglavi, razen najmanjšega Franceta Vidmarja, kateremu je skrbna mati zabičala, da mora biti pokrit in jo je ubogal.
- Pričakujem komentarje o ostali ali opisani opremi!
Če se dejavnosti povezane s smučanjem v obdobju od nastanka te slike do danes ne bi tako naglo razvijale, si lahko mislimo, koliko ljudi zdaj bi bilo sedaj brez dela in zaslužka. To velja za izdelke, ki se uporabljajo za smučanje, in za storitve pri rekreacijskem in tekmovelnem tekmovalnem smučanju. Veseli smo lahko, da gre razvoj hitro naprej.
____________________________________________________________
![]() |
Levo je Franci Vidmar — Runč, desno pa
Janko Vidrih — Cibov, o katerem je že velikokrat tekla beseda v Starih slikah. |
![]() |
Levo je dr. Slavko Kranjc — Kržičov,
desno pa Jože Mele — Primšar s Peščenka. |
___________________________________________________________
Kraj: Slivnica
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mele
Skenirano: 22. 3. 2011
Oblika: kopija fotografije
S takimi smuckami sem smucala tudi jaz. Sponarji so ze zdavnaj odpadli in tudi usnjen jermen, kamor se je vtaknil nos cevlja, se je utrgal od preperelosti. Le tega sem zamenjala s snirnicami in staro vrvjo. Peta je bila prosta. Tako ni bilo mozno zavijati, ampak je slo samo naravnost navzdol od Rzkovih pa do Rutarjevega mosta. Smucanje ni bilo tako preprosto. Preden sem vse nastimala, je minilo ze pol dneva. Ko sem hotela po klancu navzdol, so se smucke neizprosno prilepile na svez sneg ali obratno. Obstajali sta dve resitvi: Smucke namazati z voskom (od svec) ali pa pocakati, da cesto spluzijo in gre nekaj konj in avtomobilov mimo. Glede na to, da je stara mama imela za potrato svece uporabiti za mazanje smuci mi ni preostalo drugega kot pocakati…
Po zaslugi Nizozemcev te smucke se dan danes delajo napoto v kleti.