1932 Cerknica – sekanje pirhov

Na Mali gasi so sekali pirhe! Na tleh sta  pirh in pomaranča.

Ko je v deželo prišla pomlad, smo otroci nestrpno čakali Velike noči, saj je bil to za nas lep praznik. Takarat sta se zgodili dve  zelo pomembni stvari, prva je sekanje pirhov in druga nova kiklca z bluzco ali oblekica, nove dokolenke in  novi šolenčki.

Pa rdeče prstke smo imeli, ko smo barvali pirhe.

Za praznovanje Velike noči se je priprava začela že od pepelnične srede  naprej, ko nastopi postni čas in duhovna priprava na ta največji krščanski praznik.

Zunanja priprava je bila v tem, da je bilo takrat  pravo pomladansko čiščenje hiše, danes bi rekli generalno. Ko se je hiša svetila, je mama poskrbela še za dobrote, ki so  lepo dišale. Hren, šunka, potica, pirhi in  kuhan želodec, so bile  praznične jedi  Velike noči.

Pirhe so na Jezeru sekali tako, da si ga postavil nekje na tla, ob zid pri hiši. Vedno je bila kakšna luknjica na fasadi, tako si ga lahko prav lepo namestil, da se ni kotalil po tleh. Samo moški so sekali pirhe, za ženske so to ni spodobilo! Ko si enkrat postavil pirh ob zid, je bilo potrebno odmeriti dolžino, kako daleč bo stal sekač. Deset dolžin čevlja je bilo potrebno odmeriti. Pa smo se dogovarjali in pregovarjali. Je to dolžina stopala sekača ali otroka? Malce so nas tudi hecali in preverjali našo spretnost pogajanja. Seveda so potem vzeli deset dolžin sekača. Na primerni oddaljenosti, se je  kar s čevljem ali kako palico potegnilo  črto in od tam se je sekalo pirh. Že prej smo se otroci med seboj dogovorili kakšna bo tarifa to leto. Vsak met je, recimo za letos, 5 centov.  Vsakič, ko je vrgel kovanec proti pirhu, se je seštevalo. Večkrat ko je falil, bolj smo bili otroci veseli, saj je bil tako izkupiček večji.  Zelo smo se bali enega,  ki je običajno že u prvo rajžo zadel in nisi dobil nič denarja. Sem bila tako žalostna. Ko sem prijokala domov, sem slišala tako mamino  tolažbo:  ”Sem ti že stokrat rekla, da ne dajaj njemu sekat.” Jaz sem pa kar upala, da ne bo zadel, ampak je. Najbolj radi smo imeli tiste, ki so nam kljub temu, da so pirh usekali hitro, dali več kot je bil seštevek zgrešenih metov rekoč: “pirh je treba plačat.” S tem namreč, ko so pirh zadeli in plačali, je bil potem pirh njihov. Še zdaj mi je toplo pri srcu zaradi takih lepih gest, ki so jih znali in zmogli preprosti ljudje. Da je pirh usekan je pomenilo, ko si dvignil pirh je moral kovanec ostati zapičen v njem. Smo včasih kar malo potresli, pa je padel ven in se je sekanje nadaljevalo.

Kratkohlačniki, ki so zrasli v fante so že par dni prej trenirali sekanje pirhov, na krompirju.

Običaj sekanje pirhov je bilo le na Veliko noč, saj je bil velikonočni ponedeljek v času mojega odraščanja čisto navaden delovni dan. Otroci smo šli v šolo, delavci na delo. Kljub vsemu,  se je ta običaj ohranil vse do danes, ne tako množično kot pred leti, a vendar je to še živo med ljudmi.

Našla sem zanimiv zapis o hrani z imenom Aleluja. ”Aleluja” je bila jed, skuhana iz suhih repnih olupkov in je ni bilo kmečke hiše nekdaj, da bi je ne jedli na velikonočno jutro. Posušeni in zdrobljeni repni olupki so se kuhali v svinjski juhi, ki je v soboto bila v njej kuhana gnjat. Med te repne olupke, v to jed, ”aleluja” imenovano, so vedno pridali tudi pest kaše. Starejši ljudje se na to jed še gotovo spominjajo in jo na Veliko nedeljo zjutraj gotovo še zdaj pogrešajo.

	Zelo lep zapis na zadnji strani.  Takrat so v šoli še imeli predmet lepopis.
	Mejd korakam se je na Jezeru  sekalo samo pomaranče. Tukaj vidimo, da ima  sekač, gospod Ronko, pred seboj oboje, pomarančo in pirh.
	Čeprav je že konec marca, so kar toplo oblečeni, deklica celo v montəlčk, pa bele pilotke, ki takrat še niso bile elastične, pač pa iz naravnega materiala. Zjutraj so se zelo lepo objemale nogi, do večera so se na kolenih raztegnile in kolena na žabah so bile zelo ohlapna. Pa na šire so bile narejene, saj elastike, ki bi držala žabe, takrat niso še ravno poznali. Vse spodnje perilo je bilo več ali manj za zavezat ali pa na gumbe.
	Moški, ki stoji v ospredju,  je oblečen v gvant, ta pravo zakmašno obleko. Iz angleškega štofa so bile narejene najlešpše in najbolj nosljive moške obleke, ki jih je sešil žnidar. Prav tako lepo je oblečen fantič  zadaj. Moški, ki stoji pod oknom je oblečen delovniško. Zgoraj ima čez svetlo srajco oblečeno šrtikano jopico. Hlače ima iz cajhastega blaga. To je tak material, da umazanija odleti proč, skoraj bi rekla, da je malce podoben jeansu, vendar ni tako trpežen. Ampak čevlje je pa obul praznične, ni prišel v štalnih. Tako smo mi rekli,  delovniški oziroma štalni čižmi so bili.

Slovarček:

• cajh – blago za delovniške hlače
• faliti – zgrešiti
• gvant, zakmašna obleka – praznična moška obleka
• hecati se  – šaliti se
• kiklca – krilce
• montəl –  plašč
• pilotke, žabe – bombažne otroške hlačne nogavice z naramnicami
• prvo rajžo – prvič, prvi met
• šire  – naramnice
• štrikan – pleten
• šolenčki – čeveljčki
• tarifa – cena za en met
• trpežen – vzdržljiv, hlače se je dolgo lahko nosilo, se niso tako hitro raztrgale
• žnidar – krojač

Vir: Kmečka žena, februar 1940, leto IV, štev. 2

Kraj: Cerknica

Datum: 28. 3. 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Heda Opeka
Skenirano: 2.  8. 2010
Oblika: fotografija