1940 Cerknica – Trebča družina 2

Slika je nastala na Veliko noč 27. marca 1940 pred Trebčo hišo v Cerknici na današnji Notranjski cesti. Temu predelu Cerknice se že od nekdaj pravi Šembrun, ki ni tako načičkan kot Schönbrunn, nekdanji cesarski baročni dvorec na Dunaju, je mnogo bolj domač, saj je pristen cerkniški, saj je naš.

Slika Trebče družine je bila posneta dober mesec po smrti mojega starega očeta. Šele takrat je lahko prišel na dopust moj stric Tone, ki je bil orožnik v Požarevcu. Na pogreb svojega očeta ni mogel.
____________________________________________________________

Primer besedila napisanega s Trebčo abecedo

Pri Trebčih so imeli svojo pisavo, tako imenovano “Trebčo abecedo”. S tako pisavo je nekoč moja mama pisala pismo Tonetu v Požarevac. Da je bila stvar še bolj sumljiva, je pisala z rdečo tinto, to je z rdečo barvo, ki je ostala od barvanja jajc za Veliko noč. Toneta so v Požarevcu njegovi nadrejeni zasliševali, saj so sumili, da so v pismu napisani podatki, ki niso za javnost. Tone je potem Trebčim doma zabičal, da mu ne smejo nikdar več pisati s Trebčo pisavo in nikakor več z rdečo tinto.  Morda se boste vprašali, kakšna je ta pisava. Ko sem nekoč, ko sem pripravljal zapise o svojem poreklu o tem spregovoril z nečakom Sašotom mi je rekel, da Trebče pisave ne pozna, da še ni slišal zanjo. Ko sem mu jo napisal na listek, me je pogledal in rekel: »So bili pa zboga Trebci, da so imeli svojo pisavo, glej, da se ne pozabi. Trebči so si s tako pisavo zabeležili zadeve, za katere so mislili, da jih drugim ni potrebno vedeti. To pisavo me je pred več kot štiridesetimi, morda petdesetimi leti naučila moja stara mati. Ne bi se čudil, če si je pisavo sama izmislila, saj je bila prebrisana ženska. Jaz si mnogokrat zabeležim v tej pisavi kakšno podrobnost za katero mislim, da je drugim ni treba vedeti.

____________________________________________________________
Moj stric Dušan in teta Fanči. Spredaj stoji Fančina njena hči Milka.

Dušan, ki je bil rojen 1921 v Cerknici. Padel je na Nanosu štirinajst dni za tem, ko se je pridružil Narodno osvobodilni vojski leta 1943. Pokopan je v skupnem grobu v Lozicah. Pred leti sem bil na njegovem grobu – do sedaj enkrat samkrat.

Fanči je bila najstarejši Trebči otrok. Rojena je bila 31. 12. 1912 v Šempetru na Krasu. Poročila se je z Janezom Kranjcem, Kržičevim. Imela sta tri otroke in sicer Milko, Marinko in Ivana.

Milka živi v Kopru. Do upokojitve je delala na pošti v Kopru. Milka ima dva sinova.

Moja stara mati Frančiška, stric Tone v orožniški uniformi, moja mati in stric Ivan. Spredaj stoji stric Darko.

Moja stara mati je bila doma iz Selščka. Njen oče je bil Jakob Mramor in se je v glavnem preživljal s tesarstvom.

Tone je bil rojen leta 1914 tudi v Šempetru na Krasu. Pred drugo svetovno vojno je bil orožnik v Požarevcu. Po vojni je živel na domu. Poročil se je s Šemičevo Ivanko z Male gase. Imela sta hči Miro.

Moja mati Milka je bila rojena leta 1918 v Begunjah nad Cerknico, kjer je bila sestra moje stare matere babica. Moja mati je umrla v Mariboru leta 1996.

Ivan je bil rojen leta 1924 v Cerknici. Padel je v partizanih 30. 4. 1945 v Straži pri Novem mestu. Z Bračičevo brigado 14. udarne (1. slovenske) divizije se je udeležil pohoda na Štajersko.

Darko je najmlajši Trebči otrok. Rojen je bil leta 1929. Pri Francetu Kebetu se je izučil krojaštva. Vendar se je pozneje zaposlil na Gradišču v Cerknici. Poročil se je z Nikolovo Pavlo. Ima dva sinova. V Vidmu v Cerknici si je naredil novo hišo. Zdaj je star 82 let.

Ko so Trebči prejeli fotografijo, je moja mati napisala na njeno hrbtno stran:

V

spominu

imam lepo

a prvo Veliko noč

ko ni ata med nami.

Milka 27. marca 1940