1964 Cerknica – Na vrhu Slivnice
28. 01. 2012
Razglednica Slivnice, ki jo je izdala Turistična zveza Cerknica, je bila izdelana v propagandne namene leta 1964. To je bilo torej v času, ko je bil malo pod njenim vrhom odprt dom. Rekli smo mu hotel na Slivnici. Začetek gradnje tega objekta sega v čas okrog leta 1960.
 |
Pri pripravah na pokrivanje strehe tega doma smo sodelovali tudi šolarji cerkniške osnovne šole. Neko vetrovno nedeljo smo morali na vrh. Po približno uri in pol hoje smo prišli do mesta kjer je zdaj parkirišče za avtomobile. Od tam smo do nedograjenega hotela nosili štrešno opeko, ki so jo na Slivnico vozili vojaki z vojaškim kamionom. Ko smo opeko znosili, smo se zbrali v spodnjih prostorih stavbe, ker je začelo nalahko deževati in je vsak dobil tri karamele. |
 |
S Slivnice je čudovit razgled na 1796 metrov visoki Snežnik proti jugu, nato pa preko Javornikov in Nanosa na idrijsko hribovje. Ob jasnih dneh se razodenejo še veličastni Julijci z najvišjo slovensko goro, 2864-metrskim Triglavom. Prav tako je z vrha Slivnice v jasnih dneh mogoče dobremu očesu videti cel0 Ljubljanski grad.Pod Slivnico je večina cerkniških naselij, med njimi pa se razprostira veličasten zemljevid Cerkniškega polja s presihajočim jezerom. |
 |
V enem od spodnjih prostorov je Lojze Perko naredil ta sgraffito, saj naj bi po ljudskem izročilu v starih časih na gori živele čarovnice. Predstavljali so si jih kot take, grde, zgubane babure, ki so se prepeljavale po zraku na brezovih metlah in bile krive za večino nadlog okoliškega prebivalstva. Videti jih je bilo mogoče le ponoči, ko so se s svojim gospodarjem hudičem zbirale na razuzdanih zabavah. Podnevi so živele kot navadni ljudje. Kmetom so povzročale gorje zlasti z nevihtami, ki so jih imele shranjene v skalni jami pod vrhom Slivnice. Sicer so coprnice tudi fizično in sodno preganjali in marsikatero žensko bitje je po nedolžnem končalo na grmadi. Vrhunec je kampanja proti čarovnicam na Cerkniškem dosegla okoli leta 1680. |
 |
Slika je bila posneta v času, ko je bilo zelo malo osebnih avtomobilov. Zdaj se ljudje odpravijo na smučanje v smučarska središča Slovenije, pa tudi Italije in Avstrije. Na Slivnici ni več takega smučanja, kot ga prikazuje razglednica. |
 |
Zanimivo, da so se čarovnic v prazgodovini manj bali in že kakšnih 1500 let pred našim štetjem je bila na vrhu Slivnice ilirska naselbina. Njeni sledovi so bili uničeni ob gradnji planinskega doma.Škoda, da razglednica, ki jo je izdala Turistična zveza Cerknica, natisnila in založila pa Založba “Pomurski tisk”, ni bila odposlana. |
____________________________________________________________
Viri:
- Po spominu in nekaj tudi:
- Drago Kolenc: Dober dan, Krpanova dežela, Postojna 2006, stran 87.
Kraj: Slivnica
Datum: 1964
Avtor: F. Vidovič
Zbirka: Dušan Gogala
Skenirano: 22. 10. 2011
Oblika: razglednica
6 komentarjev
leave one →
RSS - Posts
Na Slivnici smo imeli osnovnošolci organizirano zimsko šolo v naravi, kjer so nas učitelji naše osnovne šole učili smučanja in je trajala pet dni. Prvi dan, to je bilo na ponedeljek, smo vsi udeleženci šole v naravi svoje smuči in vso opremo (k sreči je ni bilo dosti, tako kot danes) organizirano, peš odnesli do štal, kjer smo imeli zborno mesto. Tam smo se razdelili v manjše skupinice in začeli s smučanjem. Smuka se je izvajala na hribu med štalami in hotelom, ta hrib je tudi na razglednici.
Pred ponovnim spustom s smučkami, se je na hrib “štamfalo” ali pa se je hodilo na “smrekco”, kar dosti muk za kratek spust. Takrat smo imeli na razpolago tudi majhno Tomosovo vlečnico, ki je delovala na principu motorja (dvotaktni, isti kot pri mopedih) ki je poganjal škripčevje, skozi katero je bila napeljana najlonska vrv. Ta vlečnica je imela majhno moč in temu primerno je bilo tudi število vlekov. Če se je za vrv prijelo preveč smučarjev se je le ta ustavila, lahko bi rekli dosti hrupa za malo koristi. V spominumi pa mi je ostala zato, ker sem celo dopoldne komaj čakal da pride naša skupina na vrsto za smučanje z vlečnico, kar se je meni zdelo imenitno, ker bi mi bilo to prvič. Ko pa je ta srečni trenutek prišel se je “mašinca” pregrela in “crknila”. Pa smo spet štamfali. Aha, še o malici, standard: Ljubljanska salama, male žemljice iz Gorjupove pekarne in sok Pingo s slamico.
Kot sem omenil, šola v naravi je trajala pet dni. To je pomenilo, da smo vsak dan že zgodaj zjutraj pešačili do štal in po končanem pouku smučanja (popoldne) nazaj v Cerknico. Smuči in opremo smo puščali v štalah, nezaklenjeno, čisto nič ni zmanjkalo. Tisto zimo je bilo dosti snega, tako da smo hodili iz Cerknice, mimo kegljišča, bazena, čez Krog, čez Gradišče mimo “šporgeta” in naprej čez Mrzlo dolinko do Štal, po ozki stezi v snegu. Kljub vsemu opisanemu smo se imeli odlično in smo bili veseli, če drugega ne, da nam ni bilo treba v šolo, pa magari smo vsak dan pešačili na Slivnico in nazaj.
Ali kdo ve, zakaj ali kako se je prijelo ime Pri srbskem šporgetu?
Morda zaradi ostankov betonskih vojaških objektov, ki jih je na Slivnici kar nekaj. Ravno tam je ob poti ostanek betonskega objekta, ki bi lahko bilo kurišče oziroma “šporget” in je bilo zgrajeno za uporabo takratne vojske.
Glede Mrzle dolinke, pa sem slišal, da se tako imenuje, ker je tam majhna dolina (zdaj je zaraščena), kjer se je zelo dolgo spomladi zadržal sneg, Ta dolinica je na takem položaju, da je možno, da se je v njej nabral sneg, ki ga je tja nanesel seveni veter in naredi zamet, ki se je obdržal še dolgo, ko je okoli sneg skopnel.
Glede šporgeta sem slišal, da so med vojaškimi vajami na njem kuhali vojski, zato se strinjam z Denisom.