1930 Cerknica — Janez Turšič

Janez Turšič s Placa je tako s harmoniko poziral neznanemu fotografu. In nastala je ta lepa fotografija. Janez je bil eden od sedmih Turšičevih otrok in je bil izučen soboslikar. Vsi Turšičevi otroci, razen Jožeta, so bili glasbeniki. Janez, ki je igral harmoniko, pa je bil steber Turšičevega glasbene skupine.

Janez Turšič je bil sin Ivana Turšiča in njegove žene Ivane Turšič, rojene Kos. Ivan Turšič se je pleskarske obrti naučil od svojega očeta Jurija in to znaje prenesel tudi na svoje sinove Franceta, Janeza in Lojzeta. Bili so zelo priznani pleskarji. Pozimi, ko je bilo tukaj za delo premraz, so šli delat v Split. Kasneje so tam ostali kar nekaj let.V Splitu sta France in Janez spoznala svoji kasnejši ženi. Janez se je nato z ženo Betko preselil v Metliko, kjer se je  s pleskarstvom ukvarjal še nekaj časa.

Turšičevi so bili izredno napredna družina. Vsi fantje so imeli poklic, vsi otroci razen Jožeta, pa so igrali na glasbene inštrumente. In to ne vsak samo na enega. Vsak je obvladal igranje na večih inštrumentih.

Diatonična harmonika, pogovorno frajtonerica, sicer pa tudi gumbna harmonika ali prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je značilno, da pri stiskanju ali vlečenju meha na neki tipki proizvaja različen ton. Diatonična harmonika je po nastanku med najmlajšimi ljudskimi glasbili, po razširjenosti pa med prvimi, saj je v pičlih sto letih prodrla v vse evropske dežele in ponekod izpodrinila mnoga dotedanja godčevska glasbila. Njen izumitelj Ch. Fr. L. Buschmann (1805 — 1864) je izumil tudi orglice. Obe glasbili je naredil v istem času, to je v letih 1821/22, in sta v bistvu enaki. Pri obeh so zvočila kovinski nihajoči jezički, le da jim pri orglicah dovajamo zrak neposredno s pihanjem, pri harmoniki pa s pomočjo meha. Pri harmonikah starejše izdelave zanihata dva jezička za vsak ton, pri novejših pa kar trije, kar vpliva na barvo zvoka. Godci so razlikovali slovensko, nemško ali štajersko uglasitev.

	Turšičev ansambel je igral operetno, Straussovo in ostalo glasbo. Pri izvajanju šansonov so celo peli. Ker takrat še ni bilo radia, so melodije povzemali po drugih ansamblih ali z ogledom različnih glasbenih prireditev. Brata Janez in France Turšič sta bila tudi odlična igralca v komičnih skečih.Kot vsi Turšiči je imel tudi Janez košato frizuro, kar je bilo takrat zelo moderno.
	Janez je slikan s trivrstno diatonično harmoniko, ki jo je izdelal znan proizvajalec inštrumentov Matthäus Bauer na Dunaju. Trivrstna diatonična harmonika je v Sloveniji najbolj razširjena. Poznamo pa še enovrstne, dvovrstne, štirivrstne in petvrstne diatonične harmonike. Enovrstne in dvovrstne harmonike so starejše izdelave. Poleg okroglih gumbov je glavna značilnost diatonične harmonike še, da se s pritiskom na isto tipko skoraj vedno oglasi različen ton, če meh stiskamo oziroma vlečemo.V Slovenijo je diatonična harmonika prišla nekako takrat kot orglice, se pravi v začetku druge polovice 19. stoletja.Janez pa je dobro igral tudi klavirsko harmoniko.

____________________________________________________________

Viri:

• Breda Sikkens,
• Dušanka Žižek: Toku je blu na Cerkniškem, Cerknica, 2001,
• Tone Kebe: Cerknica in njeni ljudje, Samozaložba, Ljubljana, 1994,
• Iz Wikipedije, proste enciklopedije,

Kraj: Cerknica
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka:  Breda Sikkens – album Stane Turšič
Skenirano: 3. 4. 2012
Oblika: fotografija