1966 Cerknica – Brestova prva strojna
Fotografija je bila posneta leta 1966, v tovarni pohištva Brest, natančneje v oddelku prve strojne.
____________________________________________________________
Na fotografiji so delavke Bresta in njihov vodja izmene Ivan Tekavec. Takrat so vodji izmene rekli »majstr«. Dejansko je bil to res mojster, saj je moral poznati ves delovni proces tovarne, posebno oddelka, ki ga je vodil. Odgovoren je bil za razporejanje delavcev v oddelku, tako, da je delo potekalo nemoteno.
Nekatere osebe na sliki so oblečene v zaščitne delovne halje, ki pa so bile zaradi vrtečih delov strojev (razne gredi, jermenice…) tudi nevarne. Zaradi ohlapnosti oblačila, je lahko prišlo do navijanja.
Za delavci so visoko zložene kope desk. Kope ali »stojke« kakor so jim pravili so »našpanglane« in zložene zračno zaradi sušenja desk. Višina kope pa je bila taka zaradi racionalizacije s prostorom.
Posebnega razloga za nastanek fotografije ni bilo. Ta fotografija je nastala čisto spontano. Nekdo izmed »Brestovcev« s seboj v službo prinesel fotoaparat in nastala ja ta slike. Največkrat sta bila »fotografa« Jože Škrlj in Tone Vrtarič.
____________________________________________________________
 |
Na levi strani stoji Albina Peterlin iz Dolenje vasi, desno od nje Ivan Tekavec iz Dolenjega Jezera, za njim pa je Ančka Pečjak iz Cerknice. |
 |
Levo zgoraj je Joža Hrbljan iz Otav, na sredini desno je Marica Žugčič iz Cerknice, spodaj pa je Tilka Kebe iz Dolenjega Jezera. |
____________________________________________________________
Viri:
- Marica Žugčič
Prispevek je napisal: Denis Medved
Kraj: Cerknica
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Denis Medved
Skenirano: 10. 3. 2012
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Denis, če lahko dodam.
Na Jezeru sta bili dve Tilki Kebe. Ena pri Bogatih Kebečih, druga pri Srednjih Kebečih. Na sliki je Srednja Kebeča Tilka. Obe sta bili primoženi v vas.
Sedaj ko je greda aktualna, se mi oči ustavijo na tej in oni roži. Ugotovila sem, da me skoraj vsaka roža veže na koga iz vasi. Srednja kebeča Tilka mi je dala travo, tako lepo okrasno pisano, ki lepo paše v šopek. Tako se vaščanov pogosto, ne le ob sliki, ampak ob vski rožci dotaknem s svojimi spomini.
Sadik nisem kupovala, ali pa zelo poredko. Pridobljene na tak način pa so mi zelo dragocene.
Tudi jaz sem gradila vrt na enak nacin. Se vedno vem, od koga sem dobila kaksno rastlino. Ko sem zjutraj s skodelico kave naredila obhod od okna do okna in gledala, kaj vse cveti, sem se vedno spomnila na ljudi, od katerih sem rastline dobila. Sedaj je vrt dalec. Vcasi se sprasujem, kako izgleda in ko obiscem sosede, naskrivaj pokukam se na moj vrt. Nazadnje so cveteli rododendroni in irisi.
Stojke so bile zelezni podstavki, na katere so se zlagali ploskovni elementi po tem, ko so bili obdelani na enem stroju. Ko je bila stojka nalozena dovolj visoko, se jo je dvignilo s posebnim vozickom za stojke in odpeljalo k stroju, kjer je materjal cakal na naslednjo obdelavo. Masivnega lesa se ni prevazalo s stojkami, ampak z vlakci po tirih. Ko je bila kopa enkrat narejena, je ni bilo potrebno vec prevazati, dokler se lesa ni potrebovalo. Jaz imam kar lepe spomine na kope lesa, kamor sem se zavlekla ob ponedeljki, ko sem bila se vsa utrujena od poletnih piknikov na Jezeru.
Spomini, ki jih prikličejo fotografije v “starih slikah” , so edinstveni. Prav zaradi tega me je to pritegnilo. Poznal sem obe Tilki in prav je da se to omeni in obrazloži, zato se Mariji zahvaljujem za dodatek k prispevku.