1947 Rakek – Tek na Blaževcu
“Mislna sm, de buom obleka t’ belo bluzo, pa sm jo prepuoznu oprala in se ni posǝšila. Pa kaj muorem. Z udarniškǝga pridem tku zmatrana, de sam še duoal padem. Čevle sm s zbiksala in tud vadla sem za tek. Vsak tedn najmn trikrat. Puoal pa tista korenina od tizga drǝvjǝsa, ki ga žje zdaunej ni več…pa sm pala. Sej je useenu. Itak je zmagala una t’ mala v lila-zeljenu karjǝrastǝ flanelastǝ oblekǝ. Sej vem čǝgava je. Marica Milaucava. Pa sam dǝsjt let je stara. Nej bo, jǝ čestitam, je bla res hitra.”
____________________________________________________________
Aprila leta 1947 je telovadno društvo organiziralo tek čez drn in strn na Blaževcu. Prireditev je bila prvič in iz šolske kronike izhaja, da je bila v nedeljo, 7. aprila. Ni bilo športne opreme, ne trenirk, ne superg, bilo pa je veliko volje in veselja, čeprav je bil za nagrado le čaj in priznanje.
Prva z leve je Marica Milavec
Ena od učenk drži tablo z napisom “Pionirji osnovne šole Rakek”. Pionirska organizacija na Rakeku je bila ustanovljena 12. januarja 1946. Zveza pionirjev Slovenije pa šele naslednje leto. Kako je bil Rakek tedaj napreden!
Skrajno levo, najmanjša, je moja teta Marica Milavec. Je bila hitra takrat in je še danes.
Enkrat sem šla z njo peš v Cerknico po stari cesti in ne bom šla nikoli več. Gre k lintvorn pa bo vsak čas stara 80 let. Pa še mladi bikec me je mislil napasti tam na začetku Cerknice, kjer se je paslo govedo.
Za nazaj sem pa samo še čakala, da me bo medved naskočil. V izogib temu sem si ves čas prepevala pesmi borbe in dela, ker slovenske narodne so vse bolj ali manj žalostne. Medveda ni bilo, je ušlo pa tudi vse drugo, ker kadar jaz pojem, ni občinstva.
Na cilju je zbranih veliko ljudi, tudi vojakov. Vsi so dobre volje, prireditev je popestrila dan, saj ni bilo ne kina, ne televizije.
V ozadju vidimo nekaj hiš, najbolj vidna je Mlakarjeva gostilna. Mlakarjevi so se na Rakek preselili iz Ige vasi in so hišo kupili od prvih lastnikov – Gasparijev. Gostilna Pri Mlakarju je bila znana kot furmanska postojanka. V njej so se furmani, ki so prevažali les, odpočili in najedli, živino pa so oskrbeli v hlevih, ki so stali za gostilno. Domačini so gostilno obiskovali predvsem ob nedeljah, ko je vaški godec igral harmoniko.
Za gostilno je bilo kegljišče, kjer so tekmovali vsak večer. Kegljišče je bilo zgrajeno že leta 1936. Med vojno je hišo zasedla italijanska vojska. V gostilni so imeli kantino, v zgornjih prostorih pa so bili nastanjeni oficirji.
Rakovškim kegljačem pa je neznani avtor posvetil celo pesmico:
Kot povsod po sveti
rakovski kegljači tudi niso izvzeti.
Hude včasih morajo boj’vati boje,
da uveljavijo sposobnosti vse svoje.
Le od daleč slišal sem prigode,
smešne, resne epizode.
Sem zapisal jih, kot vem in znam
in jih v naslednjem vsem podam.
Ko predsednik kegljo v roke vzame,
prav globoko sapo on zajame.
S kegljo vred potem jo izpusti,
če spred’ al’ zad’, to važno ni;
da le keglja prav leti.
No in če Aleks kranceljček nar’di,
obraz se mu reži – kar teden dni.
Kadar Grom – as zvrne “ale nanje”,
vsi kričijo: “Hej, to je keglajne.”
Če pa mu še Kum kumuje,
potlej špas na stran, kdor tu tekmuje.
Nič ne vem, k’teri asi
krajšajo si čas s kegljašk’mi špasi.
Eno pa drži:
Če b’ Arko ne skrbel za red in snago,
davno vrag že vzel bi klub in vso prtljago.
V ozadnju pa je neporaščena Tičnica saj so takrat še vsi kosili svoje parcele. Zdaj pa raste grmovje in hiše bele, če malo parafraziram slovensko pesem.
Slovarček:
- lintvorn – iz nemške besede za zmaja, na Rakeku je bila tedaj ta beseda sinonim za zelo hitro
____________________________________________________________
Kraj: Rakek
Datum: 7. 4. 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Peter Kovšca
Skenirano: 22. 3. 2012
Oblika: tri fotografije
RSS - Posts
Trackbacks