Skip to content

1941 Cerknica – Orglice

27. 08. 2012

Prijatelja Cibov in Štefetov Janezek z Velike gase sta se potikala po gasi, ko ju je na vogalu hiše ujel neznani fotograf. Toplo oblečena fantiča se kljub mrazu nista dolgočasila  na zapečku, ampak sta vedoželjno raziskovala zunanji svet. ____________________________________________________________ Kljub prihajajočim temnim časom je otroška domišljija vedno našla  prostor za igro. Najboljši igralni poligon za fantiče na Veliki gasi je bila  skladovnica hlodov pred poslopjem sodišča. Sicer pa se je na gasi  toliko dogajalo, da ni bilo nikoli dolgčas. Ljudje so prihajali po opravkih v  številne obrtne delavnice, gostilne, v Žumrov hotel, k fotografu, v lekarno,  na sodišče, pa v cerkev in na plac na razne prireditve in sejme… Po vojni, ko  se je veliko prvotnih prebivalcev razselilo z Velike gase, je tu našla prostor za igro  nova generacija otrok,  ki jim je bila najljubša igra v stavbi porušenea sodišča, od skrbnih mater sicer najstrožje prepovedana zaradi številnih nevarnosti. ____________________________________________________________

  • Jankov ata je bil sam glasbenik in je vzpodbujal sinovo glasbeno izražanje. Učil ga je igranja na frajtonarco!na sejmu pa mu je kupil orglice. Janko je kasneje postal, tako kot nekoč ata, klarinetist pri cerkniški godbi.
  • Janko je fotografu prav rad zašpilal pesmico, ki se jo je naučil.
  • Pred katero hišo sta slikana? Cibova hiša ni imela takšnih oken.
  • Kramarski semenj na placu je bil za vedoželjne otroške oči prav posebna poslastica. Še posebno njen sladki del. Punčaram je bila namenjena ponudba za lišpanje (špange, kampeljci…), fantičem pa piščalke in orglice. Večje stvari so se kupovale za boljše prilike.  Janko je najbrž orglice dobil za rojstni dan. Na sladki ponudbi pa so se bolj pasle oči kot večno lačni želodčki. No ja, kakšna suha figa,  bonbon ali kuhan kostanj se je že dobil za priboljšek.
  • Kramarski sejem je poleg raznolike krame, ki je bila paša za oči tudi za odrasle, ne le za otroke, postregel tudi z raznoraznimi peripetijami.

Napačna posoda Njega dni se je meniševski gospodinji razbil pisker za maslo. Pa se je namenila kupiti novega. In res, na veliki četrtek, ko je bil  v Cerknici velik semanji dan, sta z gospodarjem že navsezgodaj prispela na Tabor, kjer je imel očka Ribnčan že lepo zloženo svojo glinasto robo. Vsake sorte piskrov, latvic in kozic, zraven pa še konjičke in petelinčke, ki odzad piskajo in da je bila zaloga popolna, kakopak tudi nočnih posod ni manjkalo, in na te je naša kupovalka obrnila oči. Očka Ribnčan jo pobara, ali rabi morda posodo za pod posteljo. Za tja ravno ne, bi pa rabila eno posodo za maslo notri spravljat, takole, za ene pet kil, da bi držala. Očka Ribnčan na hitrco najdejo nekaj primernega in tudi ugodnega, ker je roč stran padel. Pa sta zglihala. Doma se gospodinja poahta, pripravi sveže maslo in ga precedi v lepo umito posodo. Drugi dan nese lepo zavit pisker v cajni, kot že večkrat prej, v vaško gostilno in trgovino  k Markotovim prodat. Vam rečem, da kmetica tokrat ni mogla prodati svojega masla niti v Cerknici niti v Begunjah. Pri Markotovih pa sploh ne več. Žalostni kmetici ni padlo na um, da maslo v nočni posodi ni glih apetitlih. Povzeto po viru številka 3.

Če verjamete al’ pa ne Nek Logačan je vsako leto pripeljal na prodaj fine želodce in šunke, ki so jih ljudje radi kupovali, čeprav znajo Cerklani sami tako robo prav umetniško delati. Prav takrat, ko je Logačan še zadnjič ponujal mesne dobrote, preden se je namenil v Ameriko, se je Šuštarjev oče z Menišije podal k Logačanu po robo za svojo gostilno. Pri Šuštarjevih se je vedno dobil dober kos svinjine in za Veliko noč kos dobrega želodca ali šunke. Bilo je na zadnji večer, preden so se napravili hrvatarji v šume, pa so sklenili, da ga dobro poženejo. Saj potem bodo dolge mesece doli v Slavoniji trikrat na dan mleli samo koruzne žgance. Sakrlinč, rečejo Šuštarjev oče, bom narezal želodca, da boste lažje pili. Takšnega imam, da bi ga še angelčki je’li, če bi prstke ‘meli. Oče prinesejo  želodec in zarežejo z nožem vanj. A glej čudo – iz želodca se vsuje samo žaganje… Preden je jezni Šuštarjev oče lahko dobil Logačana v roke, jo je ta že potegnil čez lužo. Povzeto po viru št. 4.

Slovarček:

  • gasa: ulica
  • zapeček: ob peči
  • plac: prostor, v Cerknici trg pri lipci
  • frajtonarca: diatonična harmonika
  • zašpilati: zaigrati
  • semenj: sejem
  • punčara: dekle
  • lišpanje: lepšanje
  • španga: priponka za lase
  • kampeljc: glavniček
  • peripetija: pripetljaj, dogodek, zaplet
  • pisker, latvica, kozica: posoda, lonec
  • roč: ročaj
  • zglihati: dogovoriti se za posel, za ceno
  • poahtati: potruditi se, pohiteti
  • cajna: košara, torba
  • glih: ravno, najbolj
  • apetitlih: okusno
  • Cerklani: Cerkničani
  • hrvatarji: domačini, ki so pozimi odhajali tesarit v hrvaške  gozdove
  • šume: gozdovi
  • dobro pognati:  privoščiti si pijače
  • mleti žgance: jesti žgance

____________________________________________________________

Viri:

  • Janko Vidrih st.
  • Toni Zidar
  • Josephine Eisenhardt: Napačna posoda, Ameriška domovina, 21.9.139
  • “Če verjamente al? pa ne”, Ameriška domovina 23.2.1943

Kraj: Cerknica, verjetno na Veliki gasi
Datum: okrog leta 1941
Avtor: neznan, prav lahko je avtor kar sosed Anton Jerina
Zbirka: Janko Vidrih st.
Skenirano: 25. 9. 2010
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: