1962 Kozarišče – Priprava na Božič
Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje, naj vriska od veselja polje in vse, kar je na njem, pred Gospodom, ker prihaja!« (Ps 96, 11a, 12a, 13a)
Božiča pa pri nas ni brez jaslic. Stare figure so bile izdelane iz papirja ali iz lesa.
Na slikah so se ohranile lesene figure jaslic tam nekje iz leta 1920, ki jih je izdelal Anton Baraga iz Kozarišče 23.
Priprava na Božič
Dan pred Božičemje bil namenjen temeljiti pripravi na sam praznik. Že zjutraj je iz kuhinje zadišalo po peki. Peklo se je potico, župnjak, golobice za otroke, nekje tudi ocvirkovko (povaunco) in še kaj.
Župnjak
Župnjak (župnak) je božični kruh. To je večji hlebec boljšega kruha (tə bulšə krəh), če je bila gospodinja spretna pa tudi z okraski po vrhu. Župnjak se je postavilo na mizo ali poleg jaslic in pokrilo z belim prtičem. Kaj vse se je položilo na mizo poleg je bilo odvisno od navade pri posamezni hiši. Moja mami je na prtič vedno položila še rožni venec (molək) in poleg postavila križ. Pri Zgrabnovih v Podgori so poleg križa postavili še dva angelčka in golobice. Pri Carovih samo golobice. Na Blokah pri Pajkovih sta poleg župnjaka našla prostor še očetov klobuk in ključ od kašče.
Ta slavnostni pogrinjek je ostal na svojem mestu vse do svetih treh kraljev (6. januar). Na ta dan ga je gospodinja razlomila in z njim nahranila vse živali, ki so bile pri hiši – govedo, konje, kure….Košček tega kruha je moral zaužiti tudi vsak družinski član.
Dan pred Božičem so postavili jaslice. Postavljanje smrekice (huojce) oz. novoletne jelke je dokaj nova navada. Zvečer so blagoslovili hišo (požjəgnalə, pokropilə) in se zbrali k skupni molitvi rožnega venca (rožnkranca). Na božični večer so zmolili vse tri dele.
Slovarček:
- župnjak = božični kruh, boljši hlebec kruha iz najboljše moke z dodatkom maščobe, smetane, jajc….pogosto z okraski v obliki rožic, križa ali celo Jezuščka
- golobica = pletenica, ki po obliki spominja na golobčkka, kruhki za otroke
- povaunca = ocvirkovka; po izdelavi podobna potici, s tem, da je polnjena z ocvirki
- molək = rožni venec
- huojca = novoletna jelka ali smrekica
Viri:
- Justa Sterle,
- Janja Sterle,
- Jože Ovsec,
- Štefka Urbiha
- Ožbolt Milena, Andrejeva stopinja, KG 2004
- Kebe Janez: Loška dolina z Babnim poljem, Lj. 1996
Dopolnjeno 9. 1. 2013
Prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh v decemberski številki 5/2013 na strani 24-25.
Kraj: Kozarišče
Datum:1. – 15. 8. 1962
Avtor: Gorazd Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, zbirka Teren 19, številke fotografij: F0000019/352, F0000019/335 F0000019/336
Skenirano: 21. 12. 2012 (SEM)
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Uau, Katja pra pravunikinja (upam, da sem prav zapisala) mi je sporočila, da so te jaslice še vedno “žive”. Obljubila mi je celo fotografijo letošnje postaviteve.
Jaz pa fehtam. Moja stara mama, ki je bila doma s (iz?) Svinjskega rigla, je znala eno pesmico o sv. treh kraljih in jaz sem si zapomnila le zadnjo vrstico:”….ta črn pa od zad’, k ima črn vrat.”
A zna kdo celo?
V Begunjah pri Cencovih je bilo pa spet malo drugače. Na Sveti večer se je na mizo dala moka, se pogrnila z lepim prtičkom, zraven pa se je dal križ, rožni venec in žegnana voda. To je stalo vse do Treh kraljev. Dan prej je Cencova mama spekla iz te moke župnik in ga okrasila s “pitkami”. Ko smo ta župnik razrezali, so se otroci merili v višino (črtice smo delali na podboju vrat v kuhinji), koliko so visoki in koliko bodo visoki naslednje leto isti dan. Kos župnika so si dali na glavo in če je župnik dobro vzhajal, bi morali v naslednjem letu zrasti skoraj za 15 cm. Tako smo delali črtice za eno leto naprej, pa včasih se je kar fajn približalo, zmeraj pa ne.
Pametno, da so na mizo postavili moko, torej so na Tri kralje lahko jedli svež (frišen) kruh.
Janja in ostala dekleta, to je lep doprinos k obujanju spomina na šege ob božiču. Spodbudno je, da vsaj v spominu, če že ne v praksi, še živijo preproste navade ob teh praznikih, povezanih z občutkom za presežno, ki daje upanje in veselje, pa še kaže na dejstvo, da ni vse odvisno samo od nas samih! Lepe praznike vsem!
Hvala za vspodbudne besede.
Veliko tradicije je res žive samo še v spominu starejših, nekaj običajev se je pa še vedno ohranilo. Marsikatera gospodinja še speče dišeč kruh ali slastno potico. Hišo še vedno požegnamo, moli se tudi še ponekod.Jaslice so obvezen del vsake hiše. Igre pa imamo danes povsem druge, pa še te se boj malo igramo. Včasih pa le.