1962 Markovec – Pljučnik ali lučnik in knajpanje
“Žena nese zdravilne rože – plučnik – za bolno hčer”, so pod sliko zapisali v Etnografskem muzeju.
V ljudske zdravilstvu se navadni pljučnik že od nekdaj uporablja za zdravljenje ali lajšanje predvsem pljučnih bolezni. Zaradi vsebovanja primernih sestavin naj bi deloval protivnetno ter kot zdravilo za pomirjanje kašlja.
Že prav, ampak mati avgusta (fotografija je zagotovo nastala med 1. in 15. avgustom) v rokah držijo cvetočo rastlino. Pljučnik pa cveti zgodaj spomladi. Kako bi v tej zagati pomagala barvna fotografija, saj vemo da barvna paleta pljučnikovih cvetov obsega rožnato, vijolično, modro in celo belo!
A kljub temu smo razvozljali uganko. Ne gre za plučnik, skoraj zagotovo gre za lučnik ali papeževo svečo, ki je višja, rumenocvetoča rastlina, ki cveti od junija do septembra in se v ljudskem zdravilstvu tudi uporabljajo za zdravljenje kašlja.
Kako in zakaj so naše babice in prababice uprabljale zdravilna zelišča sem nekaj že pisala. Ker je to precej obsežna tema, se je bomo v prihodnosti najbrž še dotaknili. A pri zdravstvenih težavah niso pomagali samo čajčki, naša in sosedova mati (Mihava in Lehčova) sta bili v vasi znani po tem, da sta bolniku pri težavah z vročino ali prehladnih obolenjih priskočile na pomoč tudi s knajpanjem.
Knajpanje
To metodo sta izvajali na več načinov. Lahko so bolniku na noge izmenično polagali enkrat hladne, drugič tople obkladke. Ostal del telesa je moral biti medtem dobro porit (zadekan).
Ob hujših težavah so izmenično polagali tople in hladne obkladke tudi na celotno telo bolnika. To ni bilo prav nič prijetno, pomagalo pa je, zatrdi skoraj vsak pacient. Za obkladke je bila najbolj cenjena platnena, najraje lanena rjuha (hodnjəna ruha). Če je bilo moč, so bolnika lahko tudi polivali z vodo.
Zelo nevaren, a tudi zelo učinkovit, način knajpanja je bil v domači savni. Krušno peč so segreli in bolnika strpali (sicer si to res težko predstavljam, a jasno je, da ima zdravje visoko ceno) v vročo peč. Ta postopek je zaradi nevarnosti obvezno zahteval pomočnika, ki je pregretega bolnika pomagal ohladiti v kadi s hladno vodo.
Kar nekaj prebivalk Markovca sem povprašala, a žal nisem našla sogovornice, ki bi prepoznala ženo, ki je s kanglico mleka in zdravilnim šopkom v roku prečkala most pri Renkočem malnu. Nam bo z imenom pomagal kdo od bralcev?
Mati so pot, ko so šli po mleko, izkoristili tudi za to, da so ob potoku nabrali zdravilno zelišče (r’cnijo) za bolno hči. Ali so ga mogoče dobili kar pri hiši, kamor so hodili po mleko? Kanglica (kanglca) je, prav tako kot mati, prestala že marsikaj.
Kaj danes vemo o knjapanju
Je metodo, ki jo je uvedel »vodni zdravnik« Sebastian Kneipp, bavarski duhovnik, ki naj bi bil že kot otrok precej bolehen, s hidroterapijo pa naj bi se seznanil ob prebolevanju tuberkuloze, ko je medicina nad njim že dvignila roke. Svojo metodo zdravljenja je osnoval na petih elementih: terapiji z vodo, zdravljenju z zelišči, telesni vadbi, pravilni prehrani in uravnovešenosti duha. V našem prostoru pod imenom ‘knajpanje’ razumemo predvsem način zdravljenja z izmenično mrzlo in hladno vodo. Metoda, s katero okrepimo imunsko odpornost, danes zajema množico načinov zdravljenja z vodo v treh agregatnih stanjih: v zmrznjeni, tekoči in parni obliki, od prh, kopeli, vlažnih oblog in obkladkov, drgnjenja in savne do hoje po tekoči vodi in mrzli rosni travi. Vodi pogosto dodajajo tudi različna zelišča in eterična olja, kar naj bi dodatno pomagalo k zdravilnim učinkom terapije.
Prva izdaja knjige je bila leta 1886, ta je iz 1961
Dandanes bodo zaradi velike priljubljenosti vseh mogočih tehnik zdravljenja in očiščevanja morda nejeverni Tomaži zmajali z glavo, toda knajpanje sloni na fiziološki podlagi. Hladna voda namreč oži krvne žile, s čimer preusmerja kri v notranje organe, vroča voda pa jih razširi ter tako odstrani odpadke iz telesnih tkiv. Zato naj bi knajpanje pomagalo pri razstrupljevanju telesa, izboljšani cirkulaciji, stimulaciji limfnega in prebavnega sistema ter nekaterih težavah z dihali, pa tudi pri sproščanju mišične napetosti, revmatičnih obolenjih, bolečinah v križu in celo proti kapi. Pomaga tudi izboljšati videz kože in odpravljati celulit.
Slovarček:
- r’cnija: zdravilo
- hodnjəna ruha: lanena rjuha
- zadekan: dobro pokrit
Viri:
- Jože Ovsec
- Janja Sterle
- http://sl.wikipedia.org/wiki/Navadni_plju%C4%8Dnik
- http://vrtoljubec.si/jelka-h-s-sekere/pljunik-ali-cvet-o-pravem-asu.html
- http://www.kmeckiglas.com
Kraj: Markovec
Datum: 1-15. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka:Zbirka: Slovenski etnografski muzej, zbirka Teren 19, št. slike: F0000019/181
Skenirano: 23. 11. 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
Stare slike 
Ko smo šli v Cerknico k nedeljski jutranji maši je bilo še temno. Cerkev je bila ena sama ledenica. Obuti v gumijaste škornje. Eno uro pri maši. Na poti domov nas je že kje pri britofu začelo zebsti. Seveda nas je zeblo in premrazilo do kosti. Zanohtalo nam je na rokah in nogah.
Kje se segreti, ko si prišel domov? Strogo prepovedani je bili iti na peč. Pa je mama naštimala dve posodi, lavor in škaf. V eno mrzlo vodo izpod pipe in v drugo vriočo vodo iz kotlička pri zidanem štedilniku.
Si predstavljate tuljenje in jok. Zeblo je tako, da je bolelo. A noge so se kljub temu kar hitro segerele.
Pri nas se je teta Marjeta redno knajpala po navodilih iz Kneippove knjige izdane leta 1913 pri Mohorjevi družbi. To je bil že peti, popravljeni in pomnoženi natis.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne anonimnež, Marija.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi brez barv je očitno, da gre za lučnik (Verbascum sp.), najverjetneje vrsto iz skupine V. nigrum, ki je seveda v visokem poletju cvetoča rastlina in prav tako uporabna v ljudskem zdravilstvu.
Se še kje skriva kaj rastlinskih posnetkov?
J
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za potrditev, da je ugotovitev pravilna.
Resda imamo kar zajetno zbirko še neobjavljenih fotografij, a po mojem vedenju ni prav nobene več z rastlinskimi posnetki. Bi se jih tudi sama zelo razveselila.
Kamilice ste pa najbrž že sami našli: https://stareslike.cerknica.org/2012/12/15/1962-podloz-kamilice/
Všeč mi jeVšeč mi je