1930 Pudob – Bled kot Vilarjev zajec

Če je nekoga strah in se boji, radi rečemo, da je “bled kot stena”, “bled kot zid”. Včasih uporabimo tudi izraza “bled kakor kreda” ali “bled kot smrt”. Pri nas pa je v uporabi še en izraz, ” bled kot Vilarjev zajec”. Izvor tega izreka je moč najti v pudobskih prednikih ali vsaj njihovih sorodnikih. V Pudobu  je poleg trgovine Antona Baraga delovala tudi trgovina pri Ožboltovih. V to hišo se je daleč nazaj, leta 1838 priženil Janez Vilar. Njegov sin Valentin je bil vojak dragonar. Najbrž je eden od teh dveh mož (ali pa kak njun bližnji sorodnik) povzročil anekdoto, ki je privedla do omenjenega izreka: “sə blajd ku Vilarjou zajc”. Ker se je zgodba ohranila v ljudskem izročilu in je bila šele pred kratkim zapisana v knjigo Milene Ožbolt: Andrejeva stopinja, ima več različic.

Blajd ku Vilarjou zajc  – prvič

Vajš, zekaj se pravə, de sə blajd ku Vilarjou zajc? Vilar je bieu premouožən pa hud louc. So ankrat spiet jagalə pa je ne zajca strajlou. Se m-je zdajlu, de ga je uobstrajlu, zajc je pa useglih uošu, pual ga je pa s-pəsam səldieu pa iskou use dopoudne. Ma ga naj blu. Srieča anga druzga louca pa ga upraša: “Sə kaj vidu muajga zajca?” Unə pa: “O ja, tamla čez gmajno je tieku pa čistu blajd je bieu uod straha!” ____________________

Prevod pa gre nekako takole:  Ali veste od kod izrek “si bled kot Vilarjev zajec”? Vilar je bil premožen, strasten lovec. Na eni od jag  je streljal na zajca. Se mu je zazdelo, da ga je zadel, a mu je ta ušel.  Potem ga je celo dopoldne iskal s psom. A ga ni našel. Med iskanjem sreča drugega lovca in ga vpraša: “Si kaj videl mojega zajca?”  Ta mu odgovori: ” O ja, tamle čez gmajno je tekel, pa čisto bled je bil od strahu!”

Sə  blajd kə  Vilarjou zajc – drugič

Ta pa gre takole: To se je zgodilo v Šici, kamor je Vilar hodil jagat zajca. Pa ga ni obstrelil, samo pes ga je gonil in ga pregnal. Vilar je iskal zajca in srečal enega, ki je v gozdu delal in tega je Vilar vprašal: “Si videl enega zajca?” Ta mu odvrne: “Res sem ga videl, bil je čisto bel, je bežal pred psom.” Po tem so se pa v gostilni menili od Vilarjevega zajca, kako je bilo, pa tudi to, kako je bil revež bled. To je bilo še pred letom 1900.

Tudi nekoč je bilo otrokom nerodno, najbrž še bolj kot danes. Mlajša deklica v predpasničku – haljci je v zagati vtaknila palec v usta. Starejša pa potrpežljivo in rahlo radovedno čaka in opazuje delo fotografa. Starejša ženica na levi se ni dala povsem zmotiti. Resda zvedavo opazuje delo fotografa, a vseeno njen korak ni obstal. Oblečena je tipično za starejše ženske. Pokrita je s črno ruto, tudi njena oblačila so povsem črna. Krilo sega do gležnjev. Črna je tudi  torbica (taška). Za njo vidimo le komolec nabritega fantiča, ki ni utegnil počakati, da bi fotograf do konca opravil svoje delo. Hiša je Primoževa (Janez Intihar). Ženska pred hišo ni tako stara. Njena oblačila so svetlejša. Ruta ni črna. Tudi krilo je za spoznanje krajše. Mož poleg nje pa nenavadno lepo oblečen. Njegov ta-boljši gvant (ta finə gvant) se celo na taki sliki vidi, da je skrbno negovan. Pod obleko je nadel belo srajco in kravato. Krajci klobuka so ravni in prav nič zaležani ali pomečkani. Se je napravljalo na dež, da ima v roki dežnik? Ali je bilo nošenje dežnika bolj modna muha tistega časa? Tudi starejši moški na desni ga ima. A pri hoji si ne pomaga z dežnikom, marveč s palico. Je mogoče šepal, na zdi se mi pretirano star.

• Prva hiša z leve je bila Šemetova (Andrej Marinčič), ki so jo že dolgo nazaj podrli. Na njenem mestu so že pred leti napravili nove temelje, a hiše do danes še  niso  postavili.
• Naslednja hiša je  Grletova.
• Sledi Korošcova (Kibic Jaro), ki v nadstropju nima fasade.
• Zadnja hiša, ki se jo vidi pred cerkvijo je bila nekoč Ribčeva (Kraševec Matija), danes je to Lužarjeva (Truden).

Prav za vsakim vogalom kuka (špjəga) kakšna kikla ali dve. Na cesti se je ustavil zaprežen par konj s furmanom. Ob cesti, ki vodi naprej v smeri Starega trga je še kar nekaj ljudi. To priča kako velik dogodek je takrat pomenil prihod fotografa.

• V ozadju je cerkev sv. Jakoba in lipa brez listja.
• Hiša, ki stoji ven iz vrste, bolj na cesto, je Kandarova (Milka)
• Ena pred njo, obrnjena proti cesti, s frčado je  Ožboltova, v kateri je včasih tudi bila trgovina
• Še ena proti nam je  Čenčarjeva (Pirc).
• Ljudje v veliki gruči v ospredju pa stojijo pred Franetovo tastaro hišo. Zdaj na tem mestu stoji na novo sezidana hiša.

Ljudje v gruči se vsakdanje (dajlaunšku) oblečeni. Žena v beli ruti ima zavihane rokave, najbrž je prišla pred hišo naravnost od gospodinjskih opravili.  Deklica ima zanimivo pokrivalo, ne zdi se mi kot ruta. Deček v sredini drži palico. Je tudi on šepal (kroulov) ali je palica le pripomoček za igro?  Tudi deček poleg njega je precej toplo oblečen kljub temu, da nosi kratke hlače. Celo roke ime v žepu, po čemer sklepam, da ni bilo pretirano toplo. A fant poleg njega na desni ima bose noge. Je tudi on  pritekel naravnost iz tople hiše?

Dragi Tone!

Voščimo Ti Vsi

in Želimo Vse 

najboljše k Tvojemu

godu. Večjo srečo

ko dozdaj in

po smrti sveti raj.

Na Žigu razberemo datum 14. in v cirilici Stari trg pri R….(Rakeku).

Slovarček:

• blajd ku Vilarjou zajc: bled kot Vilarjev zajec
• taška: torbica
• špjəgat: kukat
• kikla: krilo
• dajlaunškə :vsakdanji
• kroulat: šepati

Viri:

• Helena Baraga
• Anton Martinčič
• Kebe Janez: Loška dolina z Babnim poljem II, Lj. 2002
• Ožbolt Milena, Andrejeva stopinja, KG 2004

Kraj: Pudob
Datum: 14. ??? – pozimi, leto neznano
Avtor: neznan
birka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13.11.2012
Oblika: razglednica