1950 Stari trg – Perko pred cerkvijo

Kdaj sem prvič slišal za ime Lojze Perko? Nekega deževnega popoldneva sva šla z očetom na podstrešje, kjer smo imeli v velikem zaboju zložene knjige. Oče je vzel iz zaboja neko knjigo, ki sva jo nesla v kuhinjo. V kuhinji sva jo listala in gledala slike. Naslov knjige je bil Martin Krpan z Vrha. Oče mi je rekel, da je slike narisal njegov prijatelj Lojze Perko. Mnogokrat kasneje sem to knjigo vzel v roke. Pozneje sem kupil še knjige o Martinu Krpanu, ki so jih ilustrirali drugi slikarji (Tone Kralj, Hinko Smrekar in Klavdij Palčič), vendar mi je še danes najlepša prav knjiga z ilustracijami Lojzeta Perka.

Mnogo let kasneje, ko sem bil že zaposlen v Kovinoplastiki Lož sem bil nekega dne na razgovoru pri takratnem glavnem direktorju. V nekem trenutku je direktorjeva tajnica potrkala in rekla, da je prišel Perko. Direktor ji je rekel, naj Perko kar vstopi v pisarno.

Ko je Perko vstopil smo si podali roke, direktor pa je Perka vprašal, če me pozna. Pa je rekel, da me ne. Povedal sem, kdo da sem. Perko me je pogledal tako, kot znajo pogledati samo umetniki, s svojo roko mi je prekril spodnji del obraza do oči in rekel: »Po očeh pa je res Gogala«. Nato sva se Perkom mnogokrat srečala. Čeprav sem bil skoraj 40 let mlajši od njega, je rekel, da se morava tikati.

Nazadnje sva se srečala kakšnih 14 dni pred njegovo smrtjo. To je bilo v stari Železnini v Hrenovi hiši. Perko je prišel kupit terpentin, vendar ga trgovec ni imel. Ker sem bil takrat namenjen v Postojno, sem mu rekel: »Lojze, jaz grem zdaj v Postojno, pa ti ga lahko pripeljem od tam«. Bil je zelo vesel. »Pa prinesi mi ga v Dolenjo vas« je še rekel: »Bom doma«.

Prinesel sem ga, vrata so bila zaprta, postavil sem terpentin k vratom, pod steklenico pa ostanek denarja. Tisti dan sem Perka videl zadnjič.

Pa še ena anekdota o Lojzetu Perku, ki mi jo je povedal njegov sin Tomaž:

Nekoč je prišla na Milico v Cerknici prijava, da je nekdo ponoči zvonil v cerkvi svetega Lovrenca v Dolenji vasi. Perko je imel namreč hišo v neposredni bližini te cerkvice.

Komandir je poslal v Dolenjo vas miličnika. Ko je miličnik prišel k Perku poizvedovat, mu je Perko rekel, da je zvonil sam, ker je imel ravno rojstni dan, pa se ni nobeden spomnil nanj. Nato je miličnika povabil v hišo na kozarček.

Ker ni ostalo le pri enem kozarčku je enkrat sredi noči miličnik majaje vstal in rekel Perku: »Lojze pojdi, greva zvonit.« In sta šla. Zvonila sta presneto dolgo, vendar ju naslednje dni ni nihče prijavil.

Perkotove ilustracije iz knjige Martin Krpan z Vrha

Kraj: Stari trg, vhod v cerkev
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: fotografija