Skip to content

Stari trg 1951/52 – Telovadni nastop s puškami

2. 02. 2013

130131554

 Sam sem sicer Postojnčan, a sem v šolskem  letu 1951/52 (po sili razmer) obiskoval nižjo gimnazijo v Starem trgu. Od tod izhaja tudi  fotografija z majskega telovadnega nastopa leta 1952 na igrišču (dvorišču) ob šolskem poslopju v Starem trgu, kjer smo  fantje  med drugimi vadili nekatere atletske panoge in seveda nogomet, večina deklet pa igro med dvema ognjema in »iskanju gnilih jajc«.

Naj pripomnim, da je bila naša skupina  nekakšna selekcija Notranjske, saj je nižjo gimnazijo v Starem trgu takrat obiskovalo kar lepo število učenk in učence iz okolice Postojne, Hruševja in celo iz Senožeč. Stanovali smo v internatu, nedaleč od šole. In zakaj sam nisem takrat obiskoval šole v Postojni? Ker nisem želel več v šolo, me je oče, čeprav je jesenski pouk trajal že mesec dni, odpeljal v Stari trg (ne z avtom, pač pa z vlakom in avtobusom), »zrihtal« internat in evo me med Čufarji. Hvala oče!

Čeprav sem v Starem trgu preživel le eno šolsko leto (1951/52), me na ta čas vežejo kar številni, v večini primerov, prijetni spomini. V šoli mi je na začetku  delala težave nemščina, kajti v Postojni sem imel ruščino,vendar mi kasneje zaradi te menjave ni bilo nikoli žal.

NAJ IZ  TEH ČASOV PONUDIM  NEKAJ STAROTRŠKIH  »OCVIRKOV«:

  • Začnimo kar pri internatu, kjer je za red skrbela vzgojiteljica (imena se ne morem spomniti), ki nas je ob prostih večerih  na klavirju naučila zaigrati  »na planincah« in »hej brigade«. Takrat je bilo namreč  v modi igranje z enim samim prstom-ha ha.!
  • Ko so se v internatu na veliko pojavile uši, so nas fante ostrigli skoraj na balin, v kopalnici pa polivali s petrolejem, da smo bili kar osmojeni (mladostno prismojeni smo bili že tako vsi).Takrat še ni bilo TV in nam ni bilo poznano, kako si opice med seboj pomagajo pri »obiranju« uši in pri odstranjevanju  podobnega mrčesa. Zdaj je v tem pogledu razgledani mladeži mnogo lažje.
  • Izvenšolski program je bil zanimiv (učenje jasno-malo manj) , saj smo obiskovali razne krožke: od  šahovskega, ki ga je vodil g. Jenko (učitelj fizike), včasih kar na svojem domu, telovadnega pri Slavku Brglezu, sadjarskega in pevskega pri učitelju Janezu Mrcini, kulturno-igralskega v internatu..
  • V času zimskih počitnic je nas »internatovce«, ki zaradi zasneženih poti nismo mogli domov (avtobus do Rakeka ni vozil) učitelj Mrcina nekajkrat povabil  na svoj dom, nam postregel s čajem in kruhom ter nam pripovedoval vesele lovske in druge zgodbe. Mi smo se mu delno oddolžili s sekanjem drv in kidanjem snega.
  • Meni je ostala v spominu njegova skrb za lep slovenski jezik, kjer je »skoval« kar nekaj lepih izrazov, ki naj bi zamenjali za njega neprimerne udomačene besede. Na primer: Včasih  je bilo v navadi, da so  starejši ob srečanjih ali obiskih pri naraščajnikih »šenkali« kakšen kovanec in ga na pol prikrito položili v roke otroku – takole pod dlanjo (da bi bilo bolj skrivnostno). Za ta poseg je slovenskih jezikovnim strokovnjakom predlagal izraz »poddlaniti«, namesto »šenkati« ali podariti  (podarja se načeloma javno). Kljub dobri ideji se izraz pri Slovencih, kot mi je znano,  žal ni udomačil (morda tudi zato, ker vse redkeje »šenkujemo« ?)!
  • Ob nekem kulturnem dogodku, ko  so nas obiskali ugledni slovenski književniki, med katerimi se spominjam Franceta  Bevka, Ceneta Vipotnika, Janeza Jalna pa Lili Novy in domače pesnice Maričke Žnidaršič, smo šolarji  presenetili ugledne goste z v lastni režiji pripravljeno dvodejanko – idejni vodja je bil sošolec  Janez Obreza.
  • Pri likovnem pouku (risanju) je Milana Rota in mojo malenkost  profesor Gašperlin povabil na Ulako, kjer sva risala poglede na Loški grad, na gimnazijskem dvorišču pa sva »portretirala« kokošjo družino. Da se kokoši ne bi razbežale, jih je profesor med najinim risanjem  krmil s  koruzo. Najine risbe so kandidirale celo za svetovno otroško razstavo, kje pa so končale, mi ni znano- znano pa je nam vsem, kako uspešno kariero je nadaljeval Milan. Bravo Milan!
  • Pa še tole: Ob sami gimnazijski stavbi je januarja zamet segal skoraj do strehe in »ta korajžni« smo zlezli na podstrešje ter med odmorom skočili skozi okno.  Po »šolskem alarmu« so mene, junaka, po dobre pol ure izkopali iz zameta, kjer me je »prijazno« pričakala ravnateljica – z ukorom seveda!
  • Denarja nismo imeli, kino pa je bil sila vabljiv. Zato smo v bližini kina pobirali odvržene karte in talone, jih z razmočeno moko zalepili ter v gneči na vhodu v kino poskušali «vnovčiti«… Ker si je  redar na vhodu naše obraze dobro zapomnil, je mnogo pol-mojstrovin ostalo nerealiziranih.
  • Tisto hudo zimo, snega je bilo o-ho-ho (nekateri so pretiravali in govorili  o dvometrski odeji), so  nam zvečer, pa tudi čez dan, prihajale, vse tja do vrat in oken, na obisk gozdne živali (srne, jelenjad…). Poleg lakote so jih v vas pripodili tudi volkovi, ki so nam z zastrašujočim tuljenjem še  preko noči jemali spanec ter marsikomu naganjali strah v kosti.
  • Pa še čista resnica: Naša skupina fantov s Postojnskega, ki smo tik pred zaključkom šolskega leta  nastopili na telovadnem mitingu v Postojni (tja smo se peljali v razmajanem  kamionu), smo takrat odnesli domov večino svoje garderobe, preostanek pa zavezali v cule, jih vrgli preko ramen in se po zadnjem šolskem dnevu odpravili peš domov (Stari trg – Cerknica – Rakek – Postojna!)
  • Nekaj tednov kasneje sem se po spričevalo pripeljal z očetovim kolesom »Partizan Subotica«- z lesenimi zavornimi oblogami in imel na unškem klancu trdo srečanje z makadamom. No ja, odrgnine  se mladim hitro celijo, lepi spomini pa ostajajo!

130131554-001Tile pa nastop gledajo bolj od strani a niso tako resni kot nastopajoči.

130131554-002

  • Roman Slejko iz Hrašč pri Postojni
  • Albin Stegel iz Postojne
  • Jože Troha z Babnega polja

130131554-003

  • Jože Arko od Svetega Vida
  •  Alojz Suša iz okolice Senožeč (Laze)

130131554-004

  • Jože Premrl iz Velikega Ubelskega,
  • Vilijem Pirc, Stari trg,
  • Janez Obreza (Cibek) iz Cerknice,
  • Tone Žnidaršič, bližnja okolica.

130131554-005

  • Milan Rot iz Begunj (zdaj sicer bradati slikar),
  • Mitja Jenko, Stari trg in
  • Janez Rot – Milanov starejši brat iz Begunj

130131554zZa kakšen nenamerni »kiks« se opravičujem, ker je od takrat preteklo že preko 60 let

Prispevek je napisal: Albin Stegel

Kraj: Stari trg
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Albin Stegel
Skenirano: 31. 1.  2013
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: