Skip to content

1938 Markovec- Renkoč maln

1. 02. 2013
tags:

Za mletje različnih mok so v Loški dolini delali, peli in ropotali številni mlini na vodni pogon, ki so bili povezani z življenjem prebivalcev. Do današnjih dni sta se ohranila le še dva.

Slika Renkočega mlina je posneta iz vzhodne strani, na njej je na levi v sredini kamnit jez z zapornicami in nadstrešek v stebru, nato nižja streha žage z zidano pečnico, sledi rampa, manjša lesena uta ali pa poljsko stranišče, zadaj je krlišče. Za žago stoji hiša, pokrita s slamo, razen okoli dimnika so položeni strešniki. Pred njo so stopnice z ograjo, ki so dandanes pozidane. V skrajnem ozadju je še videti delček stavbe, kjer so bili v spodnjih prostorih svinjaki, v nadstropju pa sobe za dekle in hlapce. (Milena Ožbolt)

Mlinarji, mlini, spomini
 Loške doline vodni mlini
so vredni besede v zgodovini,
naj ve še poznejši rod,
da kje, kolikoh in do čigavih mlinov
je vodila pot.
  Osem mlinov je dolina štela,
ob velikem padcu vode
je že Vrhnika štiri imela.
  Zakrajškov je bil najstarejši ob izviru Obrha;
streljaj stran je v drugem mlela Zakrajšek Marica,
na drugem koncu vasi
so se Šilc Antonija in Janežič Ivana borila z mlini in ljudmi.
  V sosednji vasi Markovcu sta pa slovela dva:
Renkoč-Janežič Janeza
in Belemalenski-Petrič Slavkota.
  V Danah, kjer je ponikalnica Obrha;
si je Kraševec zajezil vodo še za sedmega,
malo pod izvirom si je potok skrivoma pot utiral,
s katerega toka si je v Viševka Bajerski-
Avsec Franc za svoj mlin vodo nabiral.
  Zanj so peli šalo:
“Pa ta bajerski malen melje prav po malem,
cel teden že melje, pa bo moke le za v eno zelje!”
  Vsak mlin je imel svoje stranke.
Nekateri so svoje žito pripeljali z vozmi,
drugi s kočicami, tretji so ga prinesli
v nahrbtnikih ali na glavi,
eni so ga prinesli celo v pesti,
pač kolikor je imel, kdo kaj nesti.
  Revni smo komaj čakali prvih zrelih štokov koruze,
da smo jih brž potrgali, oluščili in posušili,
nato pa je uboga gospodinja nesla v mlin
in mlinarja prosila,
ker jo je doma čakala lačna družina:
“Prosim, dajte mi takoj koruzo zmlet,
ker sem vodo za žgance dala že vret!”
 Mlinarji so bili pridni, hvale vredni so bili tudi ljudje,
da so toliko žita pridelali iz te naše borne zemlje.
Čudo glej, da je v vojnem času bolje rodila.
Gotovo zato, ker se je iz naših sinov in hčera krvjo pojila.
V vojnem času in še nekaj let po njej, so bila teh mlinov vrata zlata,
kajti pri njih je vsak dobil kruha zase, za tovariša in za brata.
Mlinarji so si za narod mnogo zaslug zaslužili,
koliko je šlo moke za tiste, ki so se v gozdu borili.
Kadar so jih nahranili,
so se jim lepo zahvalili in za trdno obljubili,
da bodo po vojni z zlatimi črkami zapisani,
a žal tudi s črnimi niso nikjer označeni.
  Kdor je imel mlin, je imel tudi žago in kmetijo,
da je človek videl pri njih pravo bogatijo,
čeravno se ve, da vsega niso mogli narediti sami
najeti so morali druge ljudi,
zato vsak lahko ve:”Drugi naredi in drugi poje”
Bogati so bili le v zavesti,
da so ravno zaradi njih drugi ljudje imeli kaj jesti.
O, saj bi obogateli, če bi bili do revežev nemi,
a na njihova vrata nas je trkalo preveč
in nobenega niso pustili praznega preč.
Mnogi se jih še spominjamo po svoje.
K Janeževi mami in Zakrajškovi Marici
se vračajo hvaležne misli moje,
še enkrat bi rada jima rekla:
“Hvala, hvala za kruh!”
katerega sem od njiju uživala.
Utrujeni in polni neizrečene jim hvale,
so že vsi mlinarji legli k večnemu počitku
in brez slave.
Tudi lepe slike njiihovih mlinov
so izginile iz narave.

Milena Kraševec

Zanimiv je žig na razglednici, namreč kraj Kotoriba, ki leži v Slavoniji in je bil tukajšnjim ljudem najbrž dobro znan, saj so hodili v slavonske gozdove pozimi delat. V otroštvu sem večkrat doživela tole: ko si vprašal, kam je šel nekdo, na primer kam je šel ata, si lahko dobil siten in odrezav odgovr: ¨V Kotoribo drek tesat!¨ Ali pa: ¨V Ricmane!¨(ta kraj je blizu Trsta, kamor so naši ljudje nosili prodajat pridelke, meso, jajca, rake…) Tako je znal reči moj oče, pa tudi nekateri drugi vaščani v Podcerkvi. Kaj točno je bilo v resnici s to Kotoribo, Ricmani in našimi ljudmi pa ne vem.
Za te kraje sem vedno mislila, da sploh ne obstajajo, dokler…(Milena Ožbolt)

Viri:

  • Milena Ožbolt
  • Milena Kraševec

Kraj:Markovec
Datum:1938
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: razglednica

6 komentarjev leave one →
  1. Boris permalink
    10. 02. 2013 20:44

    Rekli so :šu je v Ricmane po bajl’e’ cune…

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1905 Šegova vas – Družina Ruparčič | Stare slike
  2. 1940 Dane – Mlin Malenski | Stare slike
  3. 1935 Markovec – Renkoč mlin in dva kopuna | Stare slike
  4. 1962 Markovec -Janežičev mlin ali Renkoč maln? | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: