Skip to content

1922 Šmarata – Razglednica sredi vasi

14. 02. 2013

Kar nekaj ugibanj mi je zadal ta posnetek, preden sem v knjigi gospoda Janeza Kebeta “Loška dolina z Babnim Poljem II. de”l zasledila podobno fotografijo vasi iz leta okoli 1930. Zbegal me je spodnji pripis, “V Podcerkvi 22. VII. 1922“. Predstavljena fotografija in omenjena iz knjige sta si precej podobni, le da je na slednji iz knjige precej manj ljudi, pa tudi hiši čisto na vrhu vasi so s postavljeno frčado že spremenili izgled.

Na sredi Šmarate je fotograf povabil kar nekaj vaščanov, starejših, mlajših in najmlajših, žensk in moških. Kot je iz oblačil moč oceniti, jih je verjetno  fotografiral na čisto vsakdanji dan. Če je zapisani datum pravilen, je bil tisti dan ponedeljek. Morda se oba posnetka razglednice časovno ne ujemata, saj se na zgornjem za hišo dviga olistana drevesa in na spodnjem, ob desnem robu, pa so vidne gole drevesne veje.

Šmarata se prišleku, ki se zapelje po Loški dolini, ne razkazuje kar tako, kot večina ostalih vasi ob glavni cesti. Od ene strani jo skriva grad Snežnik, še najbolj pa Šmaraški hrib. Vas ima svojo posebnost, nekdaj jo je vsaka poplava hitro odrezala od ostalih vasi. To se dogaja še danes, vendar ne več tako pogosto. Zato sta bila za prevoz v vasi na razpolago dva čolna.

Leta 1907 je bil poplavljen precejšen del doline. V Šmarati so imeli mrliča in so krsto v Viševek morali prepeljati s splavom. Pri Oščevih je voda segala do spodnjih oken, pri Jernejčkovih pa do tretje stopnice. Ob takšnih poplavah jim je bilo vode več kot preveč, drugače pa so si jo ženske v hišo morale iz potoka nanositi v škafih. Preden je katera prišla do doma, ji je voda pozimi v hudem mrazu že med potjo zmrznila. Pri mostu so imele perišče, kamor je nosila prat cela vas. Zato so se ženske morale dogovoriti, kako se bodo zvrstile na tem majhnem prostorčku.

V vasi so se v glavnem ukvarjali z vzrejo živine in obdelovanjem polj. V času pred vojno se je kar nekaj mož iz vasi lotilo v švercenge (tihotapstvo), saj je v bližini čez Javornike nad vasjo  potekala italijansko-jugoslovanska meja.

Ženske so skrbele za dobro obdelane njive, na katerih so sejali proso, ajdo, oves, rž, ječmen, koruzo. Žito so navadno  mleli  v Belem  malnu, da je bilo moke za vsakdanji kruh in potice ob praznikih, katere do namesto z rožiči namazali z mletimi makuncami ali z orehi s sladkim nadevom iz drobtin. Ta potica je bila še najbolj slastna.

Ob žetvi prosa so dekleta težko čakala, kje se bo proso najprej “melo“. Požeto, zloženo v snope so navozili na pod v skednju in pustili da se je malo vnelo. Po tem so ženske z bosimi nogami mencale da se je izluščilo čimveč prosa. Ob koncu dela so dekleta dobile povečerjek. Gospodinja jim je spekla štrudelj ali povaunco (ocvirkovko) in skuhala čaj. Ko je nastopil večer so pometli po podu in kaj kmalu so prišli fantje iz ostalih koncev doline. Seboj so pripeljali harmonikaša Jagra in brez utrujenosti so vsaj dve ali tri ure plesali in peli.

Vsakdanja otroška skrb je bila paše živine po okoliških hribih in gmajnah. Krave so jim rade ušle in jih do večera jih večkrat niso uspeli poiskati. Proti sredini noči pa so od neznanokje same pridirjale na vas in svoj prihod oznanjale z glasnim mukanjem.

Tudi, če so bili otroci še majčkeni, so jih očetje poslali grabit seno na laze v dve uri oddaljeni Bički gori, blizu italijanske meje. Naročili so jim:“Ko bo za enega moža sonca še na nebu, morate takoj domov!” Pa kaj, ko so otroci našli igro za vsakim grmom in na vsakem gričku. Sonca je bilo hitro premalo na nebu in prehitela jih je trdna tema.  Po uri bi morali biti doma okoli 21. ure, prišli pa so ob 22.30. Kako je moralo skrbet njihove starše! Vsakršen prosti čas so otoci izkoristili za igro. V okolici so se skrivali, lovili, odbijali prirejeno žogo ali prasico oganjali. Igra je imela neke značilnosti igranja današnjega golfa, le da so pri tem uporabljali odsluženo konzervo.

Vas in življenje v njej je bilo predstavljeno v občinskem glasilu Obrh.

Kako veselo je bilo v Srpanovi gostilni pa zapišem v enem izmed naslednjih prispevkov.


Šmaraškemu mladežu ni bilo nikoli dolgčas. Kot vsi takratni otroci so morali veliko sodelovati pri kmečkih opravilih. Ampak časa za norčije je bilo še vedno dovolj. Se še kdo spomni Lenčkovega strica, ki je nosil škornje z velikimi petami? Fantje so iz njegovega voza skrivoma vzeli kolo, ga obdali s slamo in nato gorečega spustili po hribu navzdol.


Za dekleta lahko zapišem, da so rada posegala po poeziji in prozi. Ribčeva Justa je iz knjig naštudirala igre, ki so jih dekleta nekajkrat uprizorila na Prusnikovem keudru (kleti). Vaščani so jih radi prišli poslušat in jim v pripravljeni peharček nasuli tudi nekaj drobiža. Koliko so bili zadovoljni pa pove zapis.”Sredi igre je ena izmed poslušalk naglas dodala – To ni pa nič. Druga ženska prime peharček s prispevki in ga zaluča vanjo – Pa daj ti!””Kaj pa je bilo narobe z igro?”, me je zanimalo.”Nekaj smo znale povedat, pol smo pa pozabile.”

Deklamirale smo tudi  Od železne ceste:

“Bliža se železna cesta,

po njej se dekle veseli;

iz Ljubljane v tuja mesta,

kakor tiček poleti.”


Pri tem izrezu naj me s hišnim imenom dopolnijo bralci iz Šmarate. Spodnja okna so okrašena z rožami na notranjih okenskih poličkah, zgornja pa krasijo krajše zavese in gorenjski nageljni. Nekaj mlajših in starejših vaščanov je na sosedovo ramo položilo roko in se fotografu nasmehnilo. Še veliko leseno karjolo (samokolnico) za prevažanje hlevskega gnoja so pripeljali in vanjo je smuknil mladi nadobudnež.

Če začnem naštevat hiše od spodaj navzgor:

  • Polovnikova
  • Gašprčova
  • Valetova
  • Ta zdolenja
  • Ribčeva

Nobena od naštetih hiš ni več krita s slamo, povsodso že strešniki. Vzidanih imajo kar veliko oken s križi manjših dimenzij. Nekatere imajo na spodnjih nameščena polkna.

Viri:

  • Marija Perušek
  • Vera Drobnič
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II. del, 2002

Kraj:Šmarata
Datum:1922
Avtor:Lojze Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: razglednica

5 komentarjev leave one →
  1. milenatruden permalink
    14. 02. 2013 13:47

    Anita, kar dobro si raziskala o Šmarati, ker te še ni bilo na svetu takrat, da bi sama to vedela. Moja stara mama, Jera Bavec, Valetova, jo tudi ni bilo več 22.tega leta, ker je bila že poročena v Nadlesk. Pomislim kako so Šmaračanji hodili v tisti hudi klanec in sugurno kaj teškega nosili ali pa vlekli kočico iz njiv. Jaz sem šla parkrat gori prejšnji mesec, in nič nesla, pa sem se morala ustaviti na sredini, da sem prišla do sape. Ali vaščani so bili pa na varnem pred poplavljenih Malim obrhom. Pozdrav od Milene Truden iz Melbourna.

    Všeč mi je

  2. anitamanfreda permalink
    14. 02. 2013 20:09

    Gospa Milena, veseli me, da po vrnitvi v daljno Avstralijo še naprej spremljate Stare slike in da bomo lahko prebrali še katero izmed vaših zgodb, nastalih po vaših doživetjih in spominih. Med sodelavci smo tudi generacije, ki se morajo pred sestavo prispevka dokopati do podatkov. Pripovedovalci in poznavalci so tako največkrat najpomembnejši člen pred objavo.

    Všeč mi je

  3. Kvaternik Stanislav Dragomer, Mirna pot 8,1351 Brezovica permalink
    24. 02. 2013 17:41

    Pozdravljena. Da to ni Podcerkev si že pravilno ugotovila. Nad Ta zdolenjo hišo (Bavec) je Ta zorajna (Špeh), ki se nič ne vidi, nasproti nje na desni je pa Meniševa (Kvaternik), Šmarata št. 3. Sedaj je tam št. 12. Na prvem posnetku se pod njo vidi neometan zid, to je Meniševa štala (hlev), pod njim pa je Srpanova hiša (kjer je bila še po 2. svet. vojni gostilna). Ta se pa lepo vidi v Kebetovi knjigi 2.del na strani 272. Če je “Kebetova” Šmarata iz leta 1930, potem so pa gorni posnetki res verjetno 10 let starejši. – Jaz sem se namreč rodil na št 3 (1941).

    Všeč mi je

  4. anitamanfreda permalink
    24. 02. 2013 21:09

    Če si po vašem poimenovanju hišnih imen pravilno razlagam je še neimenovana hiša na prvem posnetku Ta zgoranja (Špeh).

    Všeč mi je

  5. Kvaternik Stanislav Dragomer, Mirna pot 8,1351 Brezovica permalink
    25. 02. 2013 13:30

    Lp. Pravilno so naštete hiše na levi od spodaj navzgor. Za Ta zdolajno navzgor (kar se ne vidi) je še Ta zgorajna in Prusnikova, potem je na vrhu Ribčeva. Pod Ribčevo na desni je pa Meniševa. To je ta, ki se lepo vidi na prvem posnetku zgoraj, kjer so ljudje tudi s samokolnico. Če gremo po desni strani navzdol sledi Menišev hlev, potem je pa Srpanova hiša, ki je ni na teh posnetkih, ampak se lepo vidi na “Kebetovi” fotografiji iz leta 1930. Pod Srpanovo se na tem posnetku delno vidi Pogrčinova hiša. Vidi se, da sem že od 1957 odsoten iz Šmarate, zato sem napačno napisal za Ta zdolajne priimek. Pravilno je Špeh, tako kot so Špeh tudi Ta zgorajni. Da je bila še po 2. svet. vojni pri Srpanovih gostilna tudi nisem prepričan, vem pa da sem hodil kupit k njim kakšne malenkosti (vžigalice). Vsekakor je res, da je bilo pri njih volišče in tam skrinjica, ki je zaropotala, če nisi tapravih volil. Naša mama se je zaradi te “diskretnosti” volitev zelo bala. Toliko za zdaj. Ali je še kakšen boljši način priti do teh fotografij, kakor te zgoraj prekopirati? Rad bi imel tako častitljiv spomin na svojo vas. Stanislav

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: