1920 Markovec – Beli malen

Link to English version of this article.

Beli malen, Markovec

Gospa Milena Truden nadaljuje svojo zgodbo o koruzi, kot jo je doživljala tam okrog leta 1950.

Ko smo zličkali vso koruzo, drugi dan so starejši zavezali po dva ali štiri štoke
skupaj, spletli na žico in napravili rešte, potem pa jih obesili pod kap. Mi nismo
imeli kozolca kot kmetje v vasi.

Ruženje

Koruza je tako visela in se je sušila na zraku dva meseca. Dobro posušeno so jo
dali doli. Zopet so nas klicali da pomagamo stari mami.

En kup koruznih štokov nas je že čakal na sredi kuhinjskih tal. Prinesli smo si vsak en čok iz drvarnice in se usedli okrog kupa. Najprej smo gledali staro mamo kako je spretno ružila. Vzela je dva storža in na hitro drgnila enega s drugim da je kar sulo doli v žakel. Naše roke pa so bile manjše, da smo komaj držali štoke v rokah, potem pa še drgniti jih skupaj. Imeli smo tudi nekako domače narejeno ozko ploščico s žeblji.

Tako smo morali vztrajati, dokler nismo vse zružili in napolnili žakle. Ti so bili nato pripravljeni za mlin.

V mlin

Po navadi je morala peljati koruzo v mlin moja teta in jaz z njo, ker sva rasli skupaj. Prej ko sva bili še majhni, so pa to delali njeni bratje in sestre, saj jih je bili osem pri hiši. Moja mama je bila najstarejša.

Naložili sva polne žakle na dvo-kolesno kočico in jo vlekli za seboj, ali sem jo jaz rinila od zadaj. Vroči in spoteni sva prišli v Markovec in že zaslišali žuborečo vodo. Veliko kolo se je vrtelo pri mlinu in čofotalo, ko je zajemalo vodo z lopaticami. Firbčni sva stopili v mlin in v belo meglo, ter obstali in gledali kam bi šli. Meni je prijetno dišalo po moki. Bel prah je pa kar stal v luftu. Takoj sva imeli bele  lase in obrvi. Nenadoma se je prikazal mlinar pred nama, ves bel, da sva se ga kar ustrašili.

“Kaj imata?”, je vprašal.

“Koruzo,” je rekla teta.

“Kako na drobno jo hočete imeti zmleto?”,  je hotel vedeti.

“Za žgance bo,” je rekla teta nekako preplašeno.

“Dobro,” in že zagrabil prvi žakel in ga zavihtel na ramo ter odnesel v meglo.
Zadrževali sva sapo in hoteli iti ven čimprej na čisti zrak. Gledali sva kolo,
kako je poganjalo mlinsko kolo od znotraj. To je bilo postavljeno po strani in s
hreščanjem krožilo okrog na kamniti plošči ko je trlo zrna.

Naša koruza je bila kar kmalu zmleta v moko. Iz nje je stara mama kuhala žgance, včasih pa je spekla koruzni kruh. Nato je bilo treba plačati mlinarju. Ker nisva imeli denarja, nama je odvzel kar nekaj moke.

Napotili sva se domov z nekoliko lažjo kočico.

O nastanku fotografije ne vemo prav ničesar. V kupu fotografij, ki smo jih v skeniranje dobili iz župnišča Stari trg, je bila tudi ta preslikana kopija fotografija.

Kako je izgledala originalna fotografija, kdo jo hrani, kdaj je nastala in kdo je bil fotograf, najbrž ne bomo nikoli ugotovili. Pri originalnih fotografijah ugotovimo več podatkov na podlagi izgleda, tehnologije izdelave in zadnje strani. Pri tej kopiji fotografije je bila zadnja stran prazna, brez podatkov.

Slovarček:

• rešta: vrsta, niz
• štok: koruzni storž
• žakel: žakelj, vreča iz vrečovine
• kočica: kareta, ročni voziček na dveh kolesih
• prah je stal v luftu: prah je lebdel v zraku
• firbčna: radovedna
• čok: okroglo debelejše poleno

Prispevek je napisala: Emilia Truden, Melbourne

Kraj: Markovec
Datum: neznan
Avtor fotografije: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: kopija fotografije