1952 Lož – Mizarstvo Lož

Skupina mizarjev in njihovih pomočnikov se je fotografirala pred Prevčevo hišo v Ložu. Zakaj? Morda pred stavbo nekdanjega zadružnega hleva, ki so ga preuredili v delavnice Mizarstva Lož, ni bilo primerne svetlobe?

O razvoju lesarstva in mizarstva v Starem trgu  smo že kar nekaj zapisali v objavljenih prispevkih. Ob tej fotografiji sem tudi sama prvič izvedela da korenine mizarstva segajo v Lož.

___________________________________________________________

Mizarstvo Lož

Po vojni je veliko požganih, porušenih in izropanih domov čakalo na čimprejšnjo obnovo. Po zidarskih in tesarskih delih je lastnike čakala še notranja oprema hiš. Nekateri že vajeni mizarskega dela, priučeni in tudi izučeni  na nekajmesečnem šolanju v idrijski lesarski šoli, so s pomočjo krajevnega ljudskega odbora pričeli z izdelavo stavbnega pohištva (okna, vrata, podi) po naročilu lastnikov domov.

Sčasoma je zaživela tudi izdelava in prodaja kuhinjskih omaric in ostalega pohištva. Delavnica je bila opremljena s tremi stroji – krožno žago (cikularka) z vrtalnim svedrom, skobelnikom (za ublanje) kot kombinirka za spahovanje – ravnanje lesa in debelinsko skoblanje (debelinka) ter rezkalnikom za oblikovanje (fazoniranje) robov. Vsega ostalega ročnega orodja ni primanjkovalo.

Ročno je potekalo tudi barvanje izdelkov s temeljno oker barvo. Končno barvanje je prišlo na vrsto šele po vzidavi in montiranju pohištva.

Pri notranjem pohištvu so v brezprašnem prostoru nanašali polituro. To je način ličenja za lesk trdega in dobro brušenega lesa češnje, oreha. S kosom blaga so na izdelek nanašali raztopino šelaka (smola) v špiritu. Dandanes bi bil ta postopek primeren za obnovo poškodovanega pohištva.

Vajenci

V veliko pomoč mojstrom mizarjem so bili vajenci, ki so na na vajeniško dobo prihajali iz poklicne šole za vajence v obrti- učencev v gospodarstvu. Poleg lesarjev, mizarjev so se učili tudi za žnidarje, kovače, čevljarje (šuštarje), šivilje (mojškre). Možnost šolanje v domačem kraju je marsikaterega mladeniča zadržalo pred odselitvijo, predvsem, ker so se jim kazale tudi vse možnosti zaposlitve v Loški dolini.

Izobraževanje je potekalo 36 mesecev. V dopoldanskem času so imeli mizarji organizirano praktično delo v Mizarstvu Lož, popoldne pa je potekal pouk v šoli. Učitelja strokovnih predmetov sta bila Franc Perušek in Vinko Turšič, ostali pa so bili gimnazijski učitelji.

Mizarstvo Lož je svoje vrata zaprlo mala 1956 in vse svoje znanje, opremo in zaposlene preselilo v Mizarsko podjetje Stari trg.

• Ivan Zabukovec (Lož)

• Franc Žnidaršič–Mežnarjev (Sveta Ana)
• Jože Kandare (Dane)
• Jože Avsec (Podlož)
• Franc Kraševec (Lož)
• Franc Prevec (Lož)

Najmlajši vajenci:

• Žilbert Kerenc (Lož)
• Stane Kraševec –Tomažev (Podlož)
• Ivan Nelc–Urbanov (Podgora)

Za opravljanje vajeniške dobe je učencu pripadalo plačilo, ki se je odrejalo glede na število mesecev opravljanja del. Iz dela pogodbe o plačah učencev iz leta 1949 je razvidno, da se je delodajalec zavezal, da je dajal učencu vso učno dobo plačo: 1. v denarju do 8 mesecev učenja 5 din na uro, od 8 do 16 mes. 6 din, od 16 do 24 mes. 7 din, 0d 24 do 32 mes. 8 din, nad 32 mes. učenja 9 din na uro.

Viri:

• Marija Mlakar
• Franc Žnidaršič

Kraj:Lož
Datum:1952
Avtor:neznan
Zbirka: Marija Mlakar
Skenirano: 19. 3. 2012
Oblika: fotografija