1965 Rakek in Unec – Barvna razglednica

Cesta proti Postojni še ni asfaltirana. Za Matičičevo hišo je pokopališče z mrliško vežico, ki so jo junija letos podrli in začeli graditi novo. Dekleti sta isti kot na prejšnji sliki.

Daleč zadaj je Ivanje selo.

Rakek z vrha Kilovca, ki je danes popolnoma zaraščen z borovci. Mlada družina je prišla na sonce uživat lep razgled.

Poleg njih je opazen še zvonik rakovške cerkve in v daljavi celo unške, desno pa izstopa Tavčarjeva hiša.

Lepo je viden lipov drevored.

Poglejte njive na levi, kako so položne. Poiščite novejšno sliko Rakeka s tega kota in videli boste, da so nekaj časa položne potem pa kar naenkrat strmo padejo. Teren se ugreza in nekateri starejši ljudje pravijo, da je spodaj jama, ki gre še dalje – do pokopališča in še naprej.

Kakšno besedo več pa bomo namenili tej četrtini razglednice.

V Postojno pelje gomulka. Izdelovali so jih v tovarni Pafawag v Wroclawu na Poljskem od leta 1964 do 1974. Železničarji so jih poimenovali gomulke po tedanjem poljskem partijskem in državnem voditelju Wladyslawu Gomulki in pod tem imenom so ti vlaki znani še danes.

Gomulke niso imele klime, so imele pa savno. Če je bilo zunaj trideset stopinj, je bilo v gomulki štirideset ali več. Sploh če je celo dopoldne stala na soncu. Da je bilo vsaj malo znosno, so bila odprta vsa okna in je bil krasen prepih po vseh prepotenih potnikih. Čez nekaj dni je marsikateri ostal doma, ker ga je bolela glava, sinusi, ušesa ali pa se je prehladil. Pozimi pa je bilo na gomulki nebeško. Radiatorji so bili namreč pod sedeži in ko je strojevodja zahajcal, je bilo kot na krušni peči. Lušno, vam povem. Danes ni več tako. Siemensi imajo klimo in marsikateri strojevodja jo tako močno nažiga, kot bi prevažal sladoled. Tudi pozimi ni toplo. Enkrat je ena gospa vprašala sprevodnika, če nič ne kurijo pa ji je njen sopotnik dejal, naj bo tiho, da ne bodo še klime vžgali.

Obratno je bilo enkrat na gomulki. Ve se, da je predvojni notranjski kontrabant ne le preživel, ampak se je celo razširil znotraj meja celotne tedanje Jugoslavije. Takrat so Jugoslovani množično hodili v Trst po nakupe. Starejši se gotovo spomnijo znamenitega Rdečega mostu (Ponte rosso). Tam ni bilo, da ni bilo. In bliže meje kot si živel, bolje je bilo zate. Si lahko takole mimogrede skočil po ene kavbojke, kilo kave ali prašek Dash. Le ta je bil poseben zato, ker je bilo zraven darilo. Gratis! Recimo. Najbolj so šle v promet punčke v krasnih pastelnih, kičastih oblekcah, ki so zaprle oči, če si jih polegel (Hm!) in so potem sedele na lepo postlanih posteljah. Pa tudi kakšen servis za kavo je prav prišel.

Sem malo zašla. Iz Srbije, Bosne ali pa celo s Kosova pa se ni splačalo iti po ene kavbojke. Moral si jih kupiti za celo vas pa morda še za pol sosednje. Ker pa so bili po navadi cariniki malo živčni in ker so nas takrat lahko še ustrahovali (in smo se jih tudi bali), so se nekateri naši bratje oblekli v več parov hlač. Videti je bilo tako samo ene. Strojevodje so to vedeli in eden, ki je bil malo bolj lumpast, je neko poletje, ko je bilo na gomulki že tako 40 stopinj, še zakuril potnikom pod ritjo. Nekateri so zdržali, nekateri pa so se olupili kot čebula. Kako so se pomenili s carinikom, pa sam bog ve.

Razglednico so založili in natisnili v ZGP Pomurski tisk, Murska Sobota. Posnel pa jo je Edo Vidovič.