1968 Rakek – Železniške karte za železničarje

Stara mama je šla večkrat v Ljubljano. Največkrat k Slonu po “zamorčka”. To kavo je imela najraje in pravila je, da imajo tam najboljšo. Leta kasneje so se pojavile različne mešanice prave kave in zamorček je utonil v pozabo, pred leti pa se je ponovno pojavil.

Tudi mama in jaz sva imeli železniško karto po mojem očetu. Mama je hodila v Ljubljano po nakupih, predvsem na plac, k “Janezu”, kjer so imeli najboljšo kotenino, pa po šolske knjige zame, ker takrat ni bilo knjigarne za vsakim vogalom. Knjige pa so veljale toliko časa, da sem jih dala komu, ki je šel v šolo eno leto za mano, ta jih je dal še naprej itd., dokler je od knjige še kaj ostalo.

Kasneje sem se jaz vozila z vlakom v službo, najprej v Logatec potem pa v Ljubljano. Oh, kaj vse sem doživela. In vozila sem se z vse sortami vlakov. Včasih pozimi, ko je gomulka crknila. Tudi s še tako starim, da je imel še lesene sedeže pa ogromna okna z eno šipo in velikimi špranjami okrog nje tako, da se je večkrat nabral sneg tudi na notranji strani oken.

Najbolje je bilo, ko je vozil kupejc. To je lokomotiva in vagoni s kupeji. Bilo nas je več, same babe, nabile smo se v en kupe in bile kraljice le-tega. Najprej smo eno ali pa dve pokadile. Ko je prišel sprevodnik, je moral najprej počakati, da se je dim skadil ven, da smo lahko pokazale karte.

Potem smo največkrat štrikale. Takrat so bili časi, ko še ni bilo kitajske robe, jopice in puloverji so bili dragi, pa smo zase in za svojo družino pletle na vlaku. Kar veliko se je naredilo. Zase vem, da sem imela polno omaro jopic in puloverjev, ki so bili narejeni, samo sešiti jih je bilo treba. To se na vlaku ni dalo, doma pa ni bilo ali časa ali volje. Kasneje so se sprevodniki že tako navadili na ta naš krožek, da je enkrat eden od njih odprl vrata, počakal, da se je dim razkadil in ko je videl, kdo je v kupeju, rekel: “Dajmo štrikat!”. Nato je zaprl vrata in odšel.

Tole je bil malo daljši uvod v tisto, kar sem nameravala povedati v zvezi z železniškimi kartami. No, enkrat pa, ko je bil čas dopustov, sem šla na vlak sama. Tam sem v kupe prisedla k trem možakarjem, ki so dremali. Nakar pride sprevodnik in hoče videti karte. “SP”, zamomlja prvi (karta za delavca na železnici), drugi reče “P-4” (tudi ena železniška karta), tretji pa pravi “režijska” (to imate pa zgoraj na sliki). Potem pa sprevodnik pogleda mene in rečem: “Jaz imam pa tako za plačat,” in potegnem ven svojo delavsko predplačilno mesečno vozovnico. Ostali trije so me sicer malo grdo gledali, rekli pa niso nič. No, dandanes se tudi železničarji več ne vozijo zastonj. Je kriza in vsak mora prispevati svoj delež za sanacijo bank in države. Pa je najlažje vzeti pri revežih. Saj revež ima malo, jih je pa veliko, pa se nabere.

Za sredinskim delom legitimacije, ki je zgoraj na sliki, so zapisane splošne določbe. Pred sredinskim delom je rubrika za vsakoletno potrjevanje veljavnosti karte. Zaključi se z letom 1973, ko je stara mama umrla. Slika je na zadnji strani in ne na prvi kot je običajno. Stara mama ima oblečeno temno modro majnico z rumenimi črtami.

Legitimacija je iz novejšega obdobja. Še nima 30 let in pravzaprav v stare slike ne sodi, lepo pa zaokroži cikel železniških kart. Na zadnji strani je slika imetnika karte, to je moj ata. Levo je seznam vseh železniških postaj s telefonskimi številkami. Kot železniškemu upokojencu je atu karta pripadala, se pa ni vozil nikamor. Karto je uporabljal le leta 1999, ko je bil že bolan in se je nekajkrat peljal v Ljubljano k zdravniku.