1952 Nova vas – Huda zima

V dneh med 13. in 15. februarjem 1952 je v Sloveniji močno snežilo nepretrgoma celih 50 ur. V Ljubljani so namerili 150 cm snega, na Notranjskem ga je bilo še več. Mrzli polarni zrak, ki je prodrl nad Sredozemlje, se je nad severnim Jadranom srečal s toplim sredozemskim zrakom in ta frontalna cona je Sloveniji prinesla izredno sneženje.

Prava bitka s snegom se je začela šele potem, ko je nehalo snežiti. Osemnajstega februarja je slovenska vlada, ki jo je takrat vodil Miha Marinko, izdala odredbo o mobilizaciji delovne sile, da bi se “preprečile ali odstranile posledice za varnost ljudi, promet in sploh za narodno gospodarstvo”. Ko je to zvedel maršal Tito, je hudo nadrl slovensko vodstvo, da mobilizacijo lahko razglasi le on. Komaj so ga prepričali, da je vpoklicana le delovna sila za kidanje snega in razburjenje v Beogradu se je umirilo.

Kljub mehanizaciji in pomoči JLA z vojaškimi obvezniki in buldožerji je bila poglavitno sredstvo za boj s snegom lopata. V naših krajih so mobiliziranci 14 dni čistili cesto Planina – Žlebič, železniško progo in propuste ter prostor okoli mostov, saj so se bali hitre marčevske odjuge in posledično poplav.

Fotograf Jože Žnidaršič je prišel na Bloke s smučmi in ujel skupino domačinov, ki je kidala cesto pred Novo vasjo okoli Suhega mostu. Pod tem mostom je v novejšem času speljana proga Bloških tekov, ob poplavah pa pod njim teče narasla Bloščica proti požiralnikom za Faro in na Resju. V ozadju se vidijo obrisi Nove vasi.

Poglejmo, kdo je bil v ekipi, ki je kidala pod vodstvom cestarja Lojzeta Moharja.

• Od leve stojijo: France Širaj – Valetov iz Studenega, France Zalar z Gline, Lojze Mohar – cestar s Hudega vrha, Ivan Lah z Gline.
• Čepi Miro Zalar.

• Stojijo: Ivan Rot iz Nove vasi, Franc Kranjc iz Studenega, Drago Jakopin iz Studenega, Franc Ivančič – Bafonov.
• Čepi Tone Muha iz Velikega vrha.

Možje imajo lopate nasajene na dolgih štilih, saj so morali na nekaterih krajih kidati na dve roki.

Ob tej sliki ne moremo mimo vaškega posebneža Valetovega Franceta iz Studenega. Posebej na Studenem vedo o njem mnogo zgodb.

Po eni od njih je šel France vasovat v Stebrov mlin v Velikih Blokah. Tu je imel velikega prijatelja Matevža, s katerim sta pogruntala marsikakšno globokoumno. Domov grede se je še okopal v precej hladni Bloščici. Pri tem ga je slučajno skrivaj špegala ena od studenskih deklet. Ko je France prilezel iz vode, se dekle ni moglo zadržati in se je videnemu naglas zasmejalo. France se je hitel oblačit in vpil za njo: “Ti boš kriva, če bom ostal ledig, kaj ne veš, da se v mrzli vodi ta stvar skrepenži!”

Upravičeno se je bal, da zadeve ne bo obdržala zase. France je ostal ledig do konca življenja. S Stebrovim Matevžem sta velikokrat obiskala delavnico mojega očeta. Poleg vasovanja in novic, so ju vabili čiki cigaret Ibar, ki jih je imel oče lepo spravljene v predalčku šivalnega stroja. Z njegovim privoljenjem sta jih hitela zvijati v časopisni papir in nato kadila, da je bilo veselje. Noben čik tako ni šel v nič. Danes pa se kljub krizi meče stran po pol cigarete.

Sneg iz februarja 1952 je kopnel počasi in dolgo v april. Poplav ni bilo.